Alfred Jarry: Ubu

9789610140122-1Ubu, Alfreda Jarryja, je knjiga štirih iger z atom Ubujem v glavni vlogi (Kralj Ubu ali Poljaki, Rogati Ubu ali Poliedri, Vklenjeni Ubu, Ubu na hribčku) in je nedavno izšla, kot prva knjiga v letošnjem jubilejnem šestdesetem letu zbirke Kondor, Mladinska knjiga. Za prevod in izčrpno spremno besedo je poskrbel Primož Vitez.

Izredno samozavestni, svobodomiselni, svojeglavi in mizogini Alfred Jarry, z vrtečim revolverjem v roki za protekcijo in brki pod nosom, ljubitelj Rabelaisa in absinta, prijatelj literarnih velikanov kot so Mallarmé, Gide, Rousseau, Gourmont, Apollinaire, ribič za zabavo in preživetje, je bil eden tistih fin de sieclovskih avtorjev, ki je s svojim neprilagojenim vedenjem, idejami in umetniškimi dejanji zbujal obilo pomilovanja, posmeha, zaničevanja in zgražanja. Prevsem zato, ker je ostro rezal v izumetničene meščanske navade. Materialne stvari razen kolesa za transport, mu niso pomenila nič.  Bil je v nasprotju s prevladujočimi težnjami v tedanjem francoskem gledališču in literaturi, navdih nadrealistom, futuristom, dadi, občudovali so ga Beckett, Ionesco, Burroughs, Duchamp, (predvsem) Artaud in mnogi drugi, brez posebnega spoštovanja do tradicije, a s skrbnim, po ključu črke r izdelanim seznamom knjig (med njimi je seveda tudi Kralj Ubu), ki bi predstavljale njegovo »idealno knjižnico«. Svoje kratko življenje je preživel v neprestanem pomanjkanju in dolgovih. Živel je za umetnost in umetnost je živela njega. Zadnjih deset let je preživel v stanovanjcu na rue Cassette 7 (Pariz) z izjemno nizkim stropom.

Jarry je pisal daleč čez svoj čas in ne tako zelo preprosto (v smislu poigravanja) kot se zdi na prvi pogled. Svoje ustvarjanje je podkrepil z dodelano filozofsko poetiko, besedilom Dejanja in mnenja doktorja Faustrolla, patafizika (1897). Jarry se je mnogokrat enačil s Faustrollom in Ubujem. Poleg ubujevskega cikla je napisal tudi nekaj romanov in filozofsko pripoved Dnevi in Noči, roman o nekem dezerterju. Svoje čaščenje Rabelaisa pa je izkazal v librimagesetu za opero buffo z naslovom Pantagruel.

Ubu je nastal iz najstniške farse. Jarry se je na gimnaziji v Rennesu namreč seznanil z bratoma Morin. Starejši brat Charles je napisal nekakšno gledališko zafrkancijo z naslovom Poljaki. Kralj Ubu ali Poljaki se konča s stavkom: »Če ne bi bilo Poljske ne bi bilo Poljakov.« (Jarry, 2016: 68) Glavni lik te gimnazijske zafrkancije je bil P. H. (Père Hébert oziroma Père Hébé), inspiracija zanj pa nepriljubljen profesor fizike Félix-Frédérico Hérbert, »ki je med dijaki veljal za groteskno personifikacijo krivičnosti, gigantistične nerodnosti, psihofizičnega absurda in na ničemer utemeljene zlobe.« (Jarry, 2016: 201) V očeh gimnazijcev je bil »farsičen sod, iz katerega je žarelo neverjetno, komaj dojemljivo »hiperfizično telo«, izpopstavljeno sovraštvu in posmehu.« (Jarry, 2016: 202) Ker je Jarry v tem zafrkantskem zapisu prepoznal potencial za gledališko igro, je tekst posvojil[1]. Danes je umetnina.

Ubu je smrdljiv, brezobzirni, nihilistični debeluh piramidne postave. Jarry si ga je zamislil oblečenega v belo s črno spiralo na trebuhu (vidimo ga lahko tudi na naslovnici knjige le da je tu kraljeva obleka zlatkaste barve). Ta spirala učinkuje tako, da oči gledalca posrka vase, posledično pa ne more biti drugače kot da je ata Ubu, ne le verbalno temveč tudi vizualno, neprestano v središču pozornosti. »/…/ središče spirale je v popku, tako da se to nikoli dopolnjeno kroženje po eni strani steka v originalni nič, po drugi strani pa se brez nehanja širi v brezštevilne razsežnosti univerzuma, k nedoumljivem vsemu.« (Jarry, 2016: 204) Beseda krog in krogla (večno kroženje, neskončnost a hkrati ničnost) imata v tekstih pomebno funkcijo. Krogla je za Jarryja najpopolnejša oblika – o Soncu govori na primer kot o popolni zvezdi in o človeški glavi, ki je najbolj popoln del telesa (ker se dviga k Soncu), o krogli govori kot o obliki angelov, človeku pa kot o komaj nepopolnem angelu, sicer je bolj popoln od valja, a manj popoln od kroge. Rad je obkrožen tudi kadar se na smrt boji: »Jaz se bom držal bolj na sredini, kot živa trdnjava, ostali boste krožili okrog mene.« (Jarry, 2016: 46)

Ubujeva skrajnost je predvsem v tem, da je po eni strani širokoustni strahopetec, ki je tako zelo brez vesti, da upa moliti k bogu v najhujšem času, in po drugi strani zagrižen bojevnik z železno voljo po moči. Na trenutke premore skrajno butaste izjave (ki pa včasih vseeno skrivajo dosti pametnega v sebi samo pogledati jih je treba malce druagače) na trenutke pa se izraža znanstveno, kot pravi patafizik torej. Ubu ne pozna etičnih ločnic, nikakršnega občutka za drugega nima, vse naokoli kolje, meče v luknje, razmožganja, vtika palice v uhesa (ubu-roi.1199799380ušesa) in si prisvaja finance (beseda, ki zajema vsako materialno dobrino v igrah) skratka kosi pred seboj nedolžne, da bi zasedel prestol (ali pa preprosto tuj dom v Rogatem Ubuju). To mu za nekaj časa tudi uspe, a je preveč požrešen, da bi svoj položaj lahko ohranil (pa tudi predebel, saj polomi skoraj vse stole na katere sede, bežati mu pa vamp in pljuča tudi ne dasta dolgo). Ubuju sicer (v prvi igri) uspe poklati skoraj večji del kraljeve družine, ki je na oblasti a se vseeno konča s porazom (pobegniti mora). Premaga ga preživeli Butoslas, s pomočjo ruske vojske.

Ubujevski cikel se seveda odpre z besedo ždrek, v izvirniku merdre, ki je, ko je bila na odru izgovorjena prvič, izzvala nemalo zgražanja in je nekakšen Ubujev zaščitni znak, prinaša mu srečo. Gre za navaden drek, banalno sranje v izvirniku (z dodanim r). Ta beseda povezuje Jarryev opus. »Jarryjeva invencija je narejena na ponovljenem vibrantnem soglasniku, v francoščini tvorjenem tik nad goltom.« (Jarry, 2016: 213) Z izgovorjavo (v francoščini) se ustvarja grlena glasovna artikulacija, podobna grgranju. Učinek glasu r torej ustvarja učinek pRenažiRanja, žRetja, kRuljenja, pRdenja ipd. Vendar, ker slovenski r ni izgovorjen s hrbtom jezika na mehkem nebu (kot francoski), marveč s konico jezika na dlesni »/…/ne gravira v globino telesa, temveč sili iz njega ven. Akustična posledica te artikulacije nikakor ne deluje kot grgranje, temveč /…/ bolj spominja na ropotanje motorja,« (Jarry, 2016: 215) ali mačje predenje. Namesto besede merdre v slovenskem prevodu prevajalec uporabi besedo ždrek (nekakšen naddrek; še večji drek), ki je bolj »pogoltljiva« in naredi večji učinek kot beseda drek.

Rogati Ubu je zanimiv predvsem zaradi uvedbe malce nenavadne osebe Vest, ki ima dobesedno funkcijo – streže z etičnimi nasveti, ki jih Ubu seveda ne upošteva. Tekst zopet prinaša brezglavo klanje, predvsem izpod rok palotinov (nekakšni zborski pevci), ki so Ubujev podaljšek. V Vklenjenem Ubuju, ki se dogaja v svobodni Franciji, se Ubu odloči, da bo postal uslužen suženj, odpove pa se tudi svoji etiketi, besedi ždrek. Zato je še toliko bolj prisotna.

MAMA UBU: Kaj je? Ne boš nič rekel, ata Ubu? Si pozabil na svojo besedo?

ATA UBU: Mama Ubu, ne bom več izgovarjal te besede, preveč sem pretrpel zaradi nje. (Jarry, 2016: 105)

Odreka se ji najprej, ker jih je že prevečkrat zaradi nje dobil po betici, v nadaljevanju pa, ker mu bojda prinaša preveč sreče in tako ne bo mogel priti do željenega statusa – sužnja. Ata Ubu se na sodišču (ukazuje celo sodnikom!) bori za najstrožjo kazen – postati želi galjot na turški ladji. Ko ga za kratek čas zadržijo v zaporu seveda situacije ne jemlje kot odvzeto svobodo ampak jo obrne sebi v prid. Tako, da na koncu spet (ne)hote zmaga njegova želja po moči. Častna odlikovanja podeljuje glede na dosežke oziroma posebne sposobnosti – kriplja, ki je bil zaprt zaradi ponarejanja denarja in umorov imenuje za generalissimusa, za vrhovnega poveljnika vojske, zastrupljevalca za dvornega zdravnika, tistega, ki pa je ropal in rušil domove nedolžnih, za nadškofa. Z ostalimi roparji, razmožganjevalci in banditi utemelji svojo Ždrekarmado.

Jarry se v tem tekstu eksplicitno ponorčuje iz svobode, ki jo vidi kot še eno vsiljeno normo.

TRETJI SVOBODNI ČLOVEK: Saj je prav fino stražit tukaj pred zapori. Imajo stražarske hiške.

DRUGI SVOBODNI ČLOVEK: In so proste, nikogar ni notri.

TRETJI SVOBODNI ČLOVEK:  Sploh pa je izrecno uradno prepovedano , da gremo noter, če je dež.

PRVI SVOBODNI ČLOVEK:Vidim, da sta res svobodna človeka.

(Jarry, 2016: 133-134)

V igri odmeva tudi, da je svoboda suženjstvo. Ker je temu tako, svobodni ljudje postanejo sužnji, po lastni (svobodni) volji. Liberté, égalité, fraternité! Ubu na hribčku je skoraj prepis Kralja Ubuja z manjšimi popravki.

Na koncu si Ubu zada služiti samo še svojem vampu, ta mu pomeni največ, kar odmeva čez cel cikel in še dodatno podčrta njegovo brezskrbnost do sočloveka: »/…/Ta trenutek  opravljamo prebavo, in najmanjši napih našega vampa bi imel hipno smrtni učinek. Čez dve ali tri ure, ko bo naša prebava pri koncu, vam bomo poleteli in planili na pomoč. /…/« (Jarry, 2016: 81)

Na koncu se zdi smiselno poslužiti znane Cankarjeve izjave, ki je bila tako in drugače prakticirana ne le izgovarjana, skozi stoletja – pot do trona vodi preko trupel. Nič drugačna pot ni Ubujeva, prikazana je skrajno brutalno (a takšen je svet), tudi humorni momenti ne kalijo njene ostrine in determiniranosti. Ubu je primer nekakšnega samodržca (ti ni nujno, da se vedno razpočijo od intelekta), ki je zapisan v kolektivnem spominu. Samodržec, sploh tisti, ki mu manjka kakšno kolesce v glavi, seveda potrebuje maso zvestih zagovornikov, ki mu držijo odskočno desko, potrebuje podaljške, ki pred njim vsaj malce nalomijo, če ne že povsem zadušijo nestrinjanja in odpravijo nasprotnike. Maso pa se najlažje regulira z ustrahovanjem in manipulacijo. Stalna in še kako funkcionalna praksa.

 

Tjaša Plazar

Alfred Jarry, Ubu, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016

slike: Mladinska knjiga, en.wikipedia.orgculture.pl

 

[1] »Jarry svojega rojstnega imena zasebno tudi pozneje ni navajal kot avtorski podpis k temu tekstu, ker se intimno ni mogel v celoti imeti za njegovega avtorja. Brisanje imena je tu seveda po eni stravi povezano z dejstvom, da je besedilo prevzel od sošolca, po drugis trani pa je posledica Jarryjeva pogleda na literarno umetnino kot na delo univerzalnega duha in občutenja lastne identitete, ki jo je vse življenje povezoval s svojima glavnima literarnima likoma, Ubujem in Faustrollom.« (Jarry, 2016: 203)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s