18. FDF – Festival dokumentarnega filma – Rekviem za ameriške sanje – Vojni pohod neoliberalizma

Bolj kot dokumentarni film bi Rekviem za ameriške sanje lahko označili kot niz intervjujev z enim izmed najvplivnejših intelektualcev ter kritikovnoam ameriškega političnega sistema in vladavine finančnih elit. tako Ni torej čudno, da je Noama Chomskya sam William Buckley, o katerem je bilo precej govora tudi v Kevd´rovi recenziji filma Najboljša sovražnika, imenoval za »anti-američana«. Velikopotezna naloga, ki si jo je zadal režiserski trio, Peter D. Hutchison , Kelly Nyks in Jared P. Scott, je tako preko misli priznanega filozofa, predstaviti prevladujoče karakteristike našega časa in mehanizme, ki so do njih pripeljali. Rezultat štiriletnega procesa pa je intimen pogled v nedoumljiv intelektualni um in šokantna osvetlitev zgodovinskega ozadja časa, ki sta ga zaznamovala astronomska neenakost med ljudmi in prevlada ekonomsko-tržne miselnosti vsot in zneskov.

Kot lahko tudi sami opazujemo v aktualni ameriški predsedniški kampanji se politika, bolj kot zapleten državotvorni sistem, dojema kot šov in predvsem v zadnjih mesecih, burkaštvo. Čas v katerem živimo lahko opredelim z nekakšno vsesplošno apatijo in stagnacijo. Upanja, ki je tako močno zaznamovalo obdobje po veliki gospodarska kriza z začetka dvajsetega stoletja, tako kronično primanjkuje, nadomestila pa ga je nekakšna pasivna vdanost v usodo. Razlogov za nastalo situacijo pa je mnogo. Že glede na uvodne besede bi tako lahko sklepali, da bo omenjen dokumentarni film najbolj všeč tistim, ki so seznanjeni in sprejemajo ideologijo intervjuvanca. A dokumentarec je v svoji neposrednosti precej tragično aktualen in posledično zelo šokanten. Predstavi nam namreč turobno sliko prihodnosti v kateri se družba, od sedemdesetih let dvajsetega stoletja, počasi a nezadržno pomika k skoraj neizogibnemu propadu. Simptomi so pa so jasni in vsem na očeh.

V svojem nagovoru Noam Chomsky izpostavi glavne ognojke ameriške državne ureditve. A več kot očitno je, da so problemi ameriškega ljudstva v dobi rastoče globalizacije, precej enaki tegobam, ki predvsem v zadnjem desetletju pestijo Slovence. Srž problema pa naj bi tičal v naraščajoči privatizaciji in preseljevanju proizvodnje. Podjetja v zasebni lasti namreč le poglabljajo prepad med revno večino in vladajočo elito. S selitvijo proizvodnje izven meja matične države pa se odpovejo skrbi za dobrobit svojih delavce in to breme prenesejo na ramena države v katero selijo proizvodni proces. Enačenje delavca in potrošnika je tako postalo stvar preteklosti.

Potrošnik je namreč dan danes vsak, ne glede na njegove zmogljivosti in dejanske potrebe. Namen neoliberalnega duha časa je namreč ustvarjati neozaveščene potrošnike, ki bodo sprejemali neracionalne odločitve, s tem pa le poglabljal svojo stisko. Zadolženost in dolgovi pa le povečujejo in pospešijo proces državne institucionalizacije. To dejstvo je jasno razvidno kar na primeru zasebnega šolskega sistema.

Ameriške univerze poskušajo svoje študente indoktrinirati z naraščajočimi cenami šolnin, ki varno prihodnost v današnjih časih omogočajo le bogatejšim študentom, ki se na karierno pot lahko podajo brez astronomskih dolgov. V Sloveniji pa se ta proces odvija predvsem preko noam1prestrukturiranja trga dela in širitve tako imenovanih prekarnih oblik delavnih razmerji. Po nekaterih podatkih naj bilo teh v državi že okoli 40%. Taka oblika zaposlitvenega razmerja tako, za minimalno tveganje delodajalca, delavcu omogočala le izrazito negotovo prihodnost. V taki negotovi prihodnosti pa skrb za politiko in politično udejstvovanje zamenja predvsem skrb za lastno preživetje, ki posledično posameznika prisili v sila odpadniško držo »vsak človek zase«. Sentimente, ki so tako nekoč predstavljali zlato srčiko človečnosti, zamenja golo razmerje prihodkov in odhodkov. Sočutje, usmiljenje, enakopravnost, sodelovanje, ljubezen do soljudi so namreč čustva, ki v neoliberalni družbi zasebnih interesov, ne morajo najti svojega prostora. Veljavo tem stebrom človečnosti pa lahko povrnemo le z organiziranim uporom pohodu neoliberalizma in odločnim bojem za pravice ljudstva in delavcev.

Jerica Šemerl-Harmel

Slike: filmplatform.netwww.nytimes.comtwitter.com 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s