Dokumentarni film Med radikalnimi verniki v režiji Mohammeda Naqvija in Hemala Trivedija, nas odpelje na pakistanska tla in ponudi na eni strani kritičen vpogled v šolo radikalnega islama v Islamabadu, na drugi pa pogled opozicije z Dr. Pervez Hoodbhoyjem na čelu, ki tovrstni skrajnosti strogo in upravičeno nasprotuje. Ta izjemno aktualen dokumentarec prinaša v zoom spiritualnega vodjo sekte Rdeče mošeje Abdul Aziz Ghazija, ki manipulativno z navidez zastonjsko izobrazbo otrok (plačilo je namreč življenje) iz revnih družin le-te postopoma spreminja v džihadiste. Družine od koder prihajajo otroci so tako revne, da se ne morejo preživeti, večina se jih zaradi zastonj šolanja, oblačil in hrane odloči, da sinove in hčere pošljejo tja. Ne vedo pa vsi, da se za štirimi stenami pravzaprav vzpostavljajo monotone črte svete vojske. Šolanje poteka premočrtno – piflanje Korana brez karšnega koli razumevanja dejanske vsebine. Ti otroci so tako zelo ustrahovani in zmanipulirani – v smislu, da jih po smrti čaka boljše (večno) življenje in posebna posmrtna krona, da so se pripravljeni odpovedati družini, vsakršnemu užitku in nazadnje lastnemu življenu. Pretepanje zaradi t.i. grehov (norme so postavljene neomajno in še kako zaporniško), je stalna praksa. Voditelj je ironično človek nepojmljivega nasprotja – močna roka, ki determinirano stremi čez tisoče trupel uzakoniti zakone Korana, je pravzaprav strahopetni hinavec, kar se na koncu tudi rezultira. Še vedno kar se da podmuklo in diplomatsko opravičuje svoja dejanja, šole Rdeče mošeje pa se maligno širijo po Pakistanu. Še abecedo imajo prirejeno na strašljiv način. Njihov namen je (dobesedno) krvavo razširiti šeriatsko pravo. Ko so se začeli vojaški spopadi med državo, ki se je začela zavedati vse večje moči svete vojske in radikalci (med 2007 in 2014), so voditelja vprašali kako zgladiti odnose in prinesti mir. Neomajno je rekel, da samo tako, da se uzakonijo zakoni Korana in nič drugače. Samozavestno je dejal tudi, da jih lahko pobijejo ali zaprejo, spremenili pa jih ne bodo. Največ žrtev je bilo otrok, kar so izkoristili v svoj namen – za maščevanje gre.
Kar najbolj šokira je dejstvo kako se Rdeča mošeja poigrava z umom nedolžnih otrok. Opozicija skrajnim islamistom skuša predstaviti ravno to, da otroci v Pakistanu sploh nimajo časa biti otroci in da se z vojno ne da vzpostaviti miru. Reka ima dva bregova. V Pakistanu na eni strani skrajni islamizem, na drugi pa poroko pri dvanajstih letih. Tako spremljamo tudi zgodbo deklice, ki ji je uspelo pobegniti iz krempljev Rdeče mošeje in dečka, ki so mu tako sprali možgane, da se ne želi vrniti k družini, ki se je začela zavedati grožnje organizacije. Vsekakor dokumentarec ponuja tudi upanje, ki je odmik od obeh bregov – navadno, splošno izobrazbo, brez vsiljevanj, ki pa si z voljnimi in razsvetljenimi učitelji, vseeno šele utira svojo pot.
Radikalni islam je ideološki tumor. Dobra stvar tega tumora je, da čeprav se ga ne da (tako se zdi) ustaviti, se mu da pobegniti.
Tjaša Plazar
KEVD'R 