18. FDF: Ruski detel (The Russian Woodpecker, 2015)

getimageimage-id-3247_100360Dokumentarni film Ruski detel, katerega je režiral Chad Gracia, je postavljen v dogajanje sredi ukrajinske krize. Osrednji lik dokumentarca je ukrajinski umetnik, karizmatični posebnež Fedor Aleksandrovič, ki se poda v tvegano in strašljivo raziskovanje jedrske katastrofe v Černobilu leta 1986.  Aleksandrovič je determiniran dokazati, da jedrska katastrofa ni bila nesreča, marveč povsem načrtovana poteza v korist ljudi na samem vrhu partijcev v Moskvi. Tvegano? Pa še kako. Ljudi je strah govoriti, še vedno se zdi, da se niso povsem otresli sistema, ki ne dopušča nikakršnega odstopanja od kolektivnega, vsiljenega mišljenja. Manipulacija je močno orožje, smrt individualistom, ki kažejo svoje nestrinjanje s sistemom pa še vedno povsem legitimna posledica. Skozi dokumentarec postaja vse bolj jasno, da černobilski duh še vedno straši in da se ljudje navkljub odvzeti svobodi govora, nikoli ne bodo pomirili z grozljivo zgodovino, na kateri temelji Ukrajina in ki jo je v veliki meri napisala prav Sovjetska zveza.

Aleksandrovič je torej prepričan, da ni šlo za splet naključij, ki so povzročili černobilsko katastrofo, vendar prepičanje ni dovolj, potrebuje razlog in dokaz. Po pogovorih z raznimi veljaki in strokovnjaki, ki so bili vpleteni in prebiru raznih listin iz tistega časa mu je postalo jasno, da je razlog za katastrofo skrit v dvajset let trajajočem usposabljanju Duge (skrivnostni prisluškovalni radar) postavljene v bližini jedrskega reaktorja, s katerim naj bi preko severnega tečaja v Ameriko pošiljali elektromagnetne signale in s tem t.i. kljuvežem podobnim kjuvanju detla, motrili njihove telekomunikacijske kanale, s tem pa nadzorovali misli Američanov. Ker Duga ni delovala kot bi morala, datum njenega strokovnega pregleda pa se je vse bolj bližal, je Aleksandrovič prišel do ugotovitve, da so z nesrečo v reaktorju skušali prikriti oziroma narediti razlog za njeno nedelovanje. Treba je poudariti, da je bila investicija v Dugo enormna. Zaradi nedelovanja so bile praktično že pripravljene giljotine, ki bi sprostile politični vrh. Aleksandrovič vse bolj spoznava, da se Ukrajina ni povsem otresla bivšega režima in da ta pravzaprav straši v svojo ponovitev. Ker se boji za svojo družino in zraven prejme še sumljiv telefonski klic, se za nekaj časa umakne iz poglobljenega raziskovanja preteklosti. Pravzaprav je na robu, da bi vse svoje dokaze galilejevsko preprosto pometel pod preprogo. Ne moremo mu zameriti, on je vsaj do metle prišel, nekateri še do tja ne upajo. Tudi preproga pa se nenazanje nekoč zamenja. Na koncu vedarle ne more iz svoje revolucionarne kože, ponosno stopi na oder (kdor stopi nanj gre v zapor) in pred množico spregovori o svoji teoriji.

Dokumentarec z bizarnimi prikazi otroških mask nasutih kot kamenje po tleh zaupuščene učilnice vzbudi tesnobne občutke (in vemo na kaj spomnijo), edino kar tem prebledelim stenam še daje barvo so zapuščeni šolski zvezki in knjige, ki jih ni uspel prebrati nihče. Strah ljudi veča paranojo, ki se počasi seli v gledalca (režimi se med seboj namreč ne dosti razlikujejo). Drago železje Duge, za katerega se zdi, da mu je usojeno, da bo tam v opozorilo kar za vedno, bi bilo bolje uporabiti za okenske žaluzije tistih na vrhu z železno voljo po moči, ki strežejo po življenju in pišejo usode ljudi. Ti ljudje so tisti, ki bi morali po zakonih v zapore namesto, da zakone pišejo in jih prirejajo sebi v korist. Stalna in zelo znana praksa.

Ta dokumentarec je večno aktualen in univerzalen, ker je eden izmed tistih, ki jasno pokažejo, da nobeni avtoriteti na vrhu države ni mar za ljudi, ti so in bodo vedno zgolj sredstvo za poglobljene in bolestno ambiciozne cilje. Ti cilji neizbežno vodijo v vojne čez brezimna trupla, vajeti interesov pa drži kupica nečloveških ljudi, hlepečih po moči in bogastvu, samo zato, da bodo v zgodovini morda zapisani kot mogočni imperialisti.

Na nehumano početje je treba kazati s prstom, treba ga je obsojati in treba se mu je upreti, da človek ne izgubi svoj glas in s tem svobodo, ki si je ne bi smel lastiti nihče drug kot on sam.

Tjaša Plazar

slika: http://www.kinodvor.org/spored/the-russian-woodpecker/

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s