Kinotrip: Profil Amina (2015) in pasti interneta

getimageimage-id-3228_100810Profil Amina (The Amina Profile, 2015), kanadski preiskovalni dokumentarni film s tempom trilerja v režiji Sophie Deraspe, ki je bil prikazan 24. 3. v Kinodvoru v sklopu Kinotrip filmskega festivala, nas popelje v virtualno resničnost in njene pasti.

Povezovani člen (raziskovalka) dokumentarca je Sandra Bagaria, ženska živeča v Montrealu, ki se je preko socialnega omrežja zapleta v spletno razmerje z revolucionaristično sirijsko blogerko Amino Arraf. Kot pove eden izmed vprašanih med raziskovanjem so Aminine zgodbe dobile veliko pozornosti svetovnih medijev najprej zaradi samega naslova bloga – »A gay girl in Damascus«,  pred problematiko s katero se je ukvarjal. Zanimivo je razmerje – bolj ko narašča prepoznavnost Amininega bloga, vse bolj njegova piska izginja. Na prvi pogled se zdi to ponikanje povsem logična posledica izpostavljenosti – težave z oblastjo ne le zaradi revolucionarnega tona marveč tudi zaradi nesprejemljive spolne usmerjenosti. Vse skupaj pa začne postajati sumljivo, ko Amina dokončno izgine (domnevno je bila ugrabljena) in se vsa javnost začne spraševati kje je in seveda logično-smiselno kdo v resnici sploh je. Kredibilnost oseb, ki so jo sicer osebno pa vendar samo preko spleta poznale in bile z njo v rednem (tudi ljubezenskem) odnosu, upada, ko se razkrije, da je profilna slika Amine ukradena, saj se v medijih pojavi resnična lastnica ukradenega obraza, ki ga terja nazaj.  Ok si rečemo – še vedno je možno, da je šlo zgolj za previdnost, krinko v burnih razmerah. Pa vendar – mar ne bi vsaj Sandra, ki je bila z izginulo v odnosu kar 6 mesecev, morala biti seznanjena s previdnostjo svoje partnerice? Človeška naivnost?amina.still.2

Ko preiskovanje njenega izginotja doseže svoj višek se razkrije kruta resnica. Za Amino se skriva nekdo drug. Nekdo, ki je razmere v Siriji izkoristil za napihovanje lastnega ega in se odišavil s slavo končno prepoznanega talenta za pisanje, ki ga sicer v pisanju romanov in zgodb ni prepoznal nihče (verjetno, ker ga nima), hkrati pa še (virtualno) izživel svoje spolne fantazije (z izkoriščanjem LGBT populacije) in milo rečeno »nategnil« en kup ljudi, ki za razliko od njega imajo čustva. Izginotje je bilo povsem osebne narave, razkrinkanje (v to sem skoraj prepričana) pa povsem željen cilj, potrditev uspeha.

Tovrstna skrajna nesočutnost ni le prestopila tanke meje človečnosti in etičnosti, marveč je krvave probleme Sirije povsem zbanalizirala. Kar se bo zgodilo je to, da ljudje (vplivni mediji) resničnim zgodbam (tukaj mislim predvsem tistim, ki so preslišane) morda ne bodo več verjeli. Kot smo videli je potrebna zelo dobra propaganda, da dotaknejo priznane medije. Namišljena lezbijka v Damasku je pogoltnila vse podtalne zgodbe, ki so se trudile priti na površje, glasno zaklicati na pomoč, da se končno razširijo po svetu. Sirijci imajo svoj glas. Vzeti človeku glas pomeni vzeti mu identiteto, vzeti mu možnost, da se izgovori in postavi za svojo svobodo. Imena resnične osebe nisem navedla z razlogom – gre za načrten odvzem identitete.

Na spletu se najde in znajde marsikaj in marsikdo, zato dvom tako v medije in njihovo poročanje kot v sam internet  prihaja iz zdravega razuma, preverjanje dejstev pa je temeljni kamen na katerem se lahko novica sploh začne graditi (sploh kadar gre za medij kot je na primer The Guardian), ko ta enkrat preraste osebni značaj in ji postane usojeno, da doseže javnost.

Tjaša Plazar

 

Sliki: http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/the-amina-profile/

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s