Mallarmé: Prečudovito odmevanje lepote v tišini/osebni (romantični) pogled na gospoda mojstra

Nič, deviški stih iz pene

Stephane_MallarmeSoba je prazna, čeprav je moja. Tišino prebija ptičje petje. Pričakovano pa vseeno opojno… kot vsaka pomlad. Svet je včasih dobro dati v oklepaj, to me je naučil mojster Mallarmé.

Etienne (Stéphane) Mallarmé mi je poleg Rilkeja najbolj ljub pesnik, seveda, sicer ne bi začela s toliko čustev. Najina zgodovina se je začela v gimnazijskih klopeh, ko ga je profesorica slovenščine označila za elitnega pesnika, ki ga tako ali tako nihče ne razume. Joj, kje ti žviš, sem si mislila, sej ni point v tem, da ga interpretiramo… tišina ji je spolzela skozi ušesa. In v naslednjem trenutku me je vprašala s čim bi se po mojem mnenju morali ukvarjati. Rekla sem, da zagotovo z Rilkejem, ki je bil s svojim Panterjem pomaknjen močno na rob mojega potrpljenja. Oba sta neznansko evokativna. Ona tega seveda ni vedela. Na koncu smo dobili kazenski spis. Zamerim ji. Kakopak. Vsakršno prikrajšanje močno zamerim.

Ne bom se lotila analize. Pa tudi interpretacije v klasičnem smislu ne, kar vam je do sedaj že moralo postati jasno.

Mallarmé je zavestno presegel parnasovce. Kar je bilo zanje piši objektivno je bilo zanj razdiranje in kasneje negiranje transcendence – to je bila tista neizgovorljiva stvar v sferi nedojemljivega, čemur je sam rekel grdo in staro perje. Takrat je dobil boj z njo, z bogom. Vzel je novost in jo še bolj inoviral. Zola in Proust, oba obsedena, vsak po svoje– eden z dednim sesuvanjem človeka, drugi občutljiv na zvoke in p(r)ozoren na vonje – sta ga označila za norca. Niso le magdalenice tiste, ki prikličejo, čeprav je tudi njim dispozicija praznina. Proust mi je sicer eden izmed bolj všečnih romanopiscev, da ne bo razumljeno narobne.

Mallarmé je preživeli (na tej besedi je poudarek) smrt matere pri petih letih, sestre, očeta. Da pa izgub ni bilo dovolj mu je umrl še osemletni sin Anatol. Posvečeni so mu bili fragmenti, praznine se ne da zajeti celovito. Njegovo življenje je bilo polno izgub. Kako ta stavek izzveni ironično. Iztisniti iz sebe praznino, čutiti tišino… vse to je Mallarmé. Vse to je boleča odsotnost, ki je rodila nedolžno lepoto zajemajočo v brezdano skrivnostno brezno.

Nič, deviški stih iz pene

Od tod obsesivno opisovanje praznih sob… od tod iskanje svoje poetike, ki slika svojevrsten učinek stvari. Da, v brezdanem se skriva esenca. Nič, ki hlapi v pesem. In pesem je edina realiteta, edina (nes)končnost, edina večnost v boleči odsotnosti. Edina…

Nič, deviški stih iz pene

Moja soba postaja vse bolj polna. In v prazni vazi se je narisala vrtnica, ki me peče po dlaneh…upa, da čimprej izgine.

Gospod mojster je vseeno rabil družbo. Prirejal je torkove večere na svojem domu Rue de Rome, Pariz, ki so se jih med drugimi udeležil Gide, Valéry, Wilde, Verlaine, Rilke, Y. B. Yeats, slikarji Renoir, Monet, Degas, Whistler, Redon, pa kipar Rodin in …

Svojo prvo je pesem objavil v reviji Le Papillon leta 1862. Angleškega jezika se je v prvi vrsti učil, da bi lahko v izvirniku bral Poea, ki ga je zelo občudoval (simbolisti so imeli praktično kult okoli njega). Leta 1863 je pridobil certifikat za poučevanje angleščine, to delo je ob upesnjevanjem praznine (nelagodno, a še kako pomembno delo za obstoj) počel do konca življenja, čeprav ga ni posebej veselilo. Nehote je izučil generacijo…

Nič, deviški stih iz pene

Za namig smo podali pahljačo. Opravičljivo. Ta pahljača je last gospe Mallarmé, Marie Gerhard. V simboličnem smislu. Mallarmé je eden izmed utemeljiteljev simbolizma. V bistvu: utelešenje le tega.

Nanj je zelo vplivalo odkritje Baudelairejevih Rož zla. Globoko ga je cenil, kar je v zadnji fazi svojega ustvarjanja izpovedal s pesmijo iz cikla Hvalnice in grobnice (Hommages et tombeaux) z naslovom Grobnica Charlesa Baudelaireja, kjer je tudi definiral razliko med pesniško in običajno rabo jezika po vzoru E. A. Poea. Oba, Baudelaire in Mallarmé, sta ga prevajala. Ključnega pomena je bil predvsem njegov esej Filozofija kompozicije od koder izvira tudi teza francoskih simbolistov, da pesniško ustvarjanje ni sad navdiha marveč zavestnega, celo racionalnega jezikovnega napora.

V zgodnji fazi Mallarméjevega ustvarjanja je še močno čutiti pozne romantike in parnasovske šole, zato so tudi lažje razumljive. Njegova poznejša poezija zavestno raziskuje pesniški jezik. Sem spadata na primer obsežni hermetični besedili (z njima je imel gledališke ambicije) ekloga Favnovo popoldne, ki ga je upesnilm Debussy in za kar je Mallarmé (sprva sicer skeptičen nad tem dejanjem) priznal, da podaljšuje njegovo misel (priporočljivo za vse potrte, strte in nervozne), ter nedokončana dramska pesnitev Herodiada. Herodiada je v nasprotju s Favnovim popoldnevom temačna, izjemno težavna za interpretacijo; v njej se vidijo napori po iznajdbi lastne poetike. Predvsem tukaj so vidne težnje, da bi ne slikal stvari ampak učinek, ki ga ustvarjajo. Priporočljivo je hkratno branje obeh.

Nič, deviški stih iz pene

Tjaša Plazar

 

Literatura:

Boris A. Novak in vso njegovo znanje, ki se mi je vtisnilo.

http://www.britannica.com/biography/Stephane-Mallarme

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s