Srečko Kosovel: preboj dvodimenzionalnosti

Srečko_Kosovel_1920s     Le česa še ne vemo o Srečku Kosovelu? Iz šolskih klopi ga vsi poznamo kot najpomembnejšega slovenskega pesnika po moderni – tistega čednega z okroglimi očali, ki je bil doma v Tomaju. Tistega, ki je pisal o smrti in Krasu ter ustvarjal nenavadne avantgardne zadeve, ki jih je imenoval Konsi. Tistega, ki je rekel, da je gnoj zlato in zlato gnoj. Toda šolskim interpretacijam poezije, ki so pogosto zelo dvodimenzionalne, večinoma zmanjka nekaj dodatnih dimenzij, ki dajejo življenje Kosovelovim pesmim. Zato se sprašujem, koliko ljudem, ki se niso sami podali v odkrivanje tega večno mladega genija, je znano bistvo njegove poezije.

     »Slovenci imajo s Kosovelom težave še danes, dobrih sedemdeset let po njegovi smrti,« (Kosovel 2010. 136) ugotavlja Matevž Kos v spremni besedi k pesnikovim izbranim delom. Kos spomni na dogajanje 26. junija 1996, ko je ob praznovanju pete obletnice osamosvojitve Slovenije na Trgu republike potekala državna slovesnost. Za njeno ime so si avtorji proslave sposodili naslov ene najznamenitejših Kosovelovih pesmi Kons. 5, kar naj bi storili predvsem v »simboličnem« smislu, saj je šlo po njihovih besedah »za peto obletnico ‘konstituiranja države’« (Kosovel 2010. 137). Kosovelova pesemska konstrukcija, kot ji pravi Kos, med proslavo sploh ni bila prebrana, namesto nje pa so se odločili za nekaj pesmi, ki so bile bržkone manj »sporne«. Častni odbor so zapustili mnogi pomembni člani (med njimi tudi minister za kulturo), saj je šlo po njihovem mnenju za zlorabo naslova pesmi. Spomnimo se, kaj se skriva za Srečko_Kosovel_-_Kons_5njim:

KONS. 5

Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
Oboje = 0
0 = ∞
AB<
1,2,3.
Kdor nima duše,
ne potrebuje zlata,
kdor ima dušo,
ne potrebuje gnoja.
I, A.
(Kosovel 2010. 71)

     Pridružujem se Matevžu Kosu, ki ga pri vsej stvari najbolj fascinirata dvoumnost in nekakšno nelagodje ob Kosovelovi pesmi, saj se je za ustvarjalce razprtije zdelo, da nihče ne ve, kaj natanko bi z njo. Najverjetneje iz istega razloga tudi nihče ni želel podrobneje razglabljati o njeni vsebini. Predvsem so se v širokem loku ognili ene izmed možnih razlag, da pesem problematizira kapitalizem, saj bi bil s tem po Kosovih besedah v »obdobju, ko Slovenija sprejema pravila igre ‘zahodne demokracije’, kapitalskih odnosov, svobodnega tržišča, zasebne lastnine in tistih oblik politične moči, ki jih takšna strukturna podlaga zahteva, izpostavljen primer svetovnozgodovinske ironije.« (Kosovel 2010. 138)

     Ironija je bila močno prisotna tudi lani na neki slovenski modni reviji. Na kovčku, ki ga je ponosno nosila ena izmed manekenk, so bile grobo nakracane tiste slavne besede o gnoju in zlatu. Nad njo je navdušeno kokodakala množica v dizajnerskih oblačilih, ki je istega dne zavila v eno izmed najdražjih ljubljanskih kavarn in si privoščila kako presno tortico, ki je seveda prej našla pot do Instagrama kot do ust. Če stvari ne moreš pokazati in z njo pritegniti pozornosti, namreč nima smisla – kar očitno velja tudi za poezijo. S tem bi se verjetno strinjali nekateri izmed številnih adolescentnih piscev statusov na raznih družabnih omrežjih, ki radi citirajo omenjene Kosovelove besede (čeprav je zadnje čase morda nekoliko popularnejša Ekstaza smrti). Po svoje je razumljivo, da je Kons. 5 zaradi svoje kontroverznosti blizu mladim, ki želijo pokazati svojo uporniško plat – poleg tega »prave« ali »napačne« interpretacije seveda ni – vendar pa je pri večini žal očitno, da ne pridejo dlje od besed.

     Matevž Kos je prepričan, da moramo za branje omenjene pesmi poznati širši kontekst Kosovelove poezije, pa tudi okoliščine, v katerih je nastala. Anton Ocvirk namreč v opombah v Zbranih delih omeni kmetijski priročnik, ki je Kosovelu naključno prišel v roke, ko je še živel v svojem domačem kraju Tomaju. Njegov naslov se je glasil Gnoj je zlato. V pesnikovem dnevniškem zapisu iz leta 1925, ki ga dokumentira Ocvirk, je prebrati tudi nekakšen osnutek za Kons. 5: »Zlata mrzlica | Ljudje imajo zlato mrzlico. Kapitalizem | Gnoj je zlato. | Zlato je gnoj, ker ga za to uporabljajo | Kultura = dekla kapitala.« (Kosovel 2010. 140) Ob tem ne gre več dvomiti, da se v pesmi skriva bodica, uperjena proti kapitalizmu.

     Poleg tega je pomembno dejstvo, da Kosovel poezije in ostale umetnosti še zdaleč ni imel za nekaj, kar bi služilo zgolj kot okras. Njuno tradicionalno pojmovanje zato po njegovem ne spada več drugam kot v »muzej estetikov«. Kosovel si je prizadeval, da bi bile njegove pesmi prežete z življenjem – pravcati živi organizmi. S tem namenom je pričel uporabljati razne potujitve – delčke pesmi, ki bralca nekako presenetijo, saj so nepričakovani in na prvi pogled delujejo, kot da ne sodijo v besedilo. Potujitve bralca ohranjajo pozornega in učinkoviteje delujejo na njegova čutila. Kosovel zato govori o »gibanju«, ki besede povzigne iz ravnine in obenem iz puste vsakdanjosti. S tem jih osvobodi dvodimenzionalnosti, da črke iz ploskve rastejo v neskončen prostor. Pesnik tako postane arhitekt, ki gradi besedne konstrukte (iz besed, kot so »konstruktivnost«, »konstruktivizem« in »konstruktor« po zgledu ruskih in drugih avantgardistov izpelje okrajšavo »Kons«), pri svoji kreaciji pa ni sam in izoliran – pesem ustvarja tudi bralec, kar jo ohranja živo. Neskončni prostor je mogoče (kot je menil tudi Michel Foucault) zapolniti z neštetimi možnostmi novega, zato gre za »živo literaturo«.

     S temi mislimi je Kosovel izjemno cenil tudi klasične avtorje, med njimi zlasti Franceta Prešerna, saj je bil prepričan, da ne spadajo v muzej, prizadeval pa si je nadaljevati njihovo pot. Poezija namreč ostaja živa, če jo beremo izven nakopičenih razlag in tujih interpretacij ter jo konstruiramo sami. Kosovel je bil zato večen nasprotnik »brezdušne mehanizacije« človeka, o kateri govori v manifestu Mehanikom!. Z avtomatizacijo in zapadom v preprosto, dolgočasno vsakdanjost in rutino človek izgubi svoje bistvo, preneha razmišljati in se znajde v »ekstazi smrti«. Tako kot gibanje dviga Kosovelove pesmi iz dvodimenzionalnosti, to počne tudi s človekom, katerega rešuje pred tem, da bi postal »človek-stroj«. S tem gibanjem, ki je mišljeno na duhovni ravni, mora ničejansko doseči rast svojega duha. Kosovel zato spodbuja ljudi – zlasti mlade, naj se počlovečijo in se združeno uprejo krivicam v svetu.

     Založba Sanje je v podobnem duhu leta 2012 izdala zelo dostopen izbor Kosovelovih misli pod naslovom #PRAVICA. Izbor, ki odlično ponazori Kosovelovo vizijo, je v današnjem času, polnem korupcije, sprenevedanj in praznih podob izjemno aktualen. Bralca drami iz letargične odrevenelosti, obenem pa izraža Kosovelovo željo, da bi se Slovenci zganili iz svoje neangažiranosti in nihilomelanholije. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je Kosovelova poezija več kot vredna, da jo vsakdo vedno znova prebere in začuti. Naj sklenem s pesnikovimi besedami: »Berite. Pazno in premišljeno. Iščite duše.« (Kosovel 2012. 80)

 

Brina Jamnik

 

VIRI:

Kosovel, Srečko. Izbrane pesmi. Izbral in spremno besedo napisal Matevž Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010. (Zbirka Klasiki Kondorja; zv. 44)

Kosovel, Srečko. Pravica: mladi verujejo vate, Pravica. Ljubljana: Sanje, 2012. (Zbirka Sanje)

Vrečko, Janez. Filozofija predmeta, geometrija in fizika – konstruktivizem. PKn, letnik 33, št. 3, Ljubljana, december 2010.

Vrečko, Janez. Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem. Maribor: Obzorja, 1986. (Znamenja; 89)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s