Sjόn: Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo

Pred mail_SJON_opremi_05-page-001kratkim sta pri Cankarjevi založbi v eni knjigi izšla dva – mi jima bomo zaradi obsega in širokega dogajanja rekli – kratka romana (nekateri jima pravijo noveli, drugi miniaturna epa) mednarodno priznanega islandskega avtorja Sjόna (Sigurjón Birgir Sigurðsson), z naslovoma Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo, v prevodu Anje Golob.

Sjón (1962), poleg pesniških zbirk (prvo je izdal pri šestnajstih letih), romanov, gledaliških iger in filmskih scenarijev, piše tudi besedila za glasbenike, sploh za Björk. Pri filmu Plesalka v temi, sta z Larsom von Trierjem prispevala besedila za filmsko glasbo, ki je bila nominirana za oskarja. Že kot najstnik je sodeloval pri surrealistični skupini Medúsa, ki je pomembno vplivala na kulturno krajino Islandije in tudi na njegovo literarno ustvarjanje.

En roman se dogaja na podeželju, drugi v mestu; druži ju prodor modernosti v zakoličeno tradicijo, zato se zdi smiselno, da sta natisnjena skupaj, ne glede na to, da gre za razpon v letih nastanka. Oba glavna lika (Abba in Máni) služita za prikaz predsodkov in nečloveške, krute družbe, ki nas obdaja še danes. Zato sta obe deli še toliko bolj aktualni.

Modra lisica je delo na katero je avtor sploh ponosen in za katero je v intervjuju za Poglede dejal – da je napisal nekaj večjega od sebe. Zanjo je prejel nagrado za najboljši skandinavski roman. Roman je bil preveden  v 31 jezikov.

Zgodba, postavljena v leto 1883, se začne z lovcem, častitim Baldurjem Skiggasonom, ki se v hudi zimi poda na vztrajen, strateški lov za redko modro lisico. Njegova motivacija je splošna požrešnost, ta je hkrati njegova izstopajoča in prepoznavna lastnost. Ritem prvega dela zgodbe je oprezajoč, primeren premikom skoncentriranega, krutega požeruha.

Z naslednjim poglavjem zgodba izda svojo nelinearno pripovedno tehniko in se pomakne v dogajanje dva dni nazaj. Risati začne Fridrika B. Fridjónnsona, zdravilca, »lastnika« Abbe, zlorabljenega dekleta z downovim sindromom, ki jo je pred leti rešil pred človeškim nesprejemanjem drugačnosti. Ravno ureja njen pokop. Z retrogardno pripovedno tehniko avtor razloži, da se je Fridrik na Islandijo vrnil pravzaprav samo za kratek čas, da bi uredil zapuščino staršev, nato iz okrutne situacije, kjer se nesočutje do drugačnih (ki to nikoli niso po svoji krivdi ampak so potisnjeni izven vzorca normalnosti zgolj zaradi nazadnjaških družbenih norm) reši Abbo. Tako ga njegova skrb za sočloveka zadrži v deželi. Rešil jo je tudi pred zatiranjem častitega, ki je Abbi prepovedal obiskovanje maše. Na začetku je prelom med obema zgodbama precej močan, ne zdi se, da bi se lahko usodno križali. Ko se skrivnost počasi lušči, nepričakovano izvemo, da je je Abba v sorodstveni povezavi z Baldurjem. Gre za naravno kazen. Baldurjeva funkcija je ta, da je popolno nasprotje Fridriku. Gre za sopostavitev človečnosti in nečlovečnosti. Avtor je v intervjuju za Poglede dejal tudi, da ga najbolj nasmeji človek, osmešen zaradi prepričanja, da lahko nadzoruje naravo. Najbolj pa ga razžalosti trpljenje živali zaradi zla, ki ga je človek ustvaril v naravi. »Bitje  mora paziti, da ne pozabi, da je človek lovec.« (Sjόn, 2016: 6)

Sjόn s svojo rahločutno pripovedno tehniko subtilno slika okolje in atmosfero, prečudovito, neokrnjeno naravo Islandije, hkrati pa subtilno razkriva svoje ideološke nazore, ki so vpeljani estetsko. Moralna nota je indirektna – ima zgolj nakazujočo, opozorilno funkcijo (na nečlovečnost), tako je tudi v romanu Fant, ki ga ni bilo. Vsak stavek ima svojo težo, nič ni odveč in ničesar ni premalo, tudi dramatičnega ne. Lirični momenti so močni – predvsem ko vstopi magično. Lisica ni zgolj žival, temveč ima simbolni pomen – je tisti skrivnostni (višji) vnos, ki razbije realnost in vnese svojo čarobnost, nujnost, ki zgodbo privzdigne iz navadnosti in prebije v globino, ki je potrebna za razumevanje medčloveških odnosov in ravnanja ljudi. Zgodba v svojem vrhuncu preide v magični realizem. To pomeni, da avtor nadrealne elemente vnaša kakor, da so povsem verjetni in navadni. V tem se magični realizem razlikuje od fantastike. Lisica je nekakšno Baldurjevo srečanje s samim seboj, česar pa seveda ne prepozna.

Fant, ki ga ni bilo. Ironično se to delo začne zelo telesno, čeprav je skoraj pričakovati nekakšno odsotnost. Odpira se sicer s svojevrstnim poklonom nadrealističnemu pesniku Robertu Desnosu, kar nekako napoveduje vnos nadrealnih prvin, vendar sama zgodba se začne z nazornim opisom oralnega zadovoljevanja. Seksualni akt skoraj malce šokira, kar je zagotovo njegova funkcija, saj je postavljen v leto 1918, ko je bila homoseksualnost, celo prostitucija, ki pa je tukaj (kot mnogokrat) posledica revščine, na reykkjaviških tleh seveda nesprejemljiva. Zato pa se tudi dogaja v »podtalju«, na neobljudenih koščkih zemlje, med štirimi stenami, odmaknjenimi od normiranih vzorcev, tam kjer vsak izmed »klientov«, kot jim pravi Máni, ki v mestu veljajo za normalne in s tem sprejemljive, pokažejo svoje pristne nagone. Zareza med obema svetovoma je izrazita. Ne gre pa le za problem drugačnosti, ki v tradicionalni družbi velja za odklonsko, gre za širši kontekst na prelomnem zgodovinskem trenutku po prvi svetovni vojni, ko je v mestu začela svoj smrtonosni pohod španska gripa in pokosila veliki del prebivalstva. Vstop nad

Den islandske forfatter Sjón Birger Sigurdsson.

realizma pri tem delu je malce drugačen kot pri prejšnjem. Gre za Mánijeve blodnje med obolelostjo za špansko gripo, ki so ironično čudovite, močno lirične.  Máni ozdravi. Ko ga pri spolnem aktu z moškim končno in pričakovano ujamejo, ga izženejo iz mesta. Mániju svetli del življenja predstavlja predvsem ljubezen do filmov in zagledanost v neko dekle, kar ponuja povsem moderni pogled na človeka in njegovo spolno svobodo. Pomembno je poudariti fantovo moč in individualnost – niti za trenutek se ne zdi, da bo podlegel konvencijam, da bo zanikal sebe, le malce osamljen deluje. Uporništvo, ki ima za cilj lastno svobodo, da človek torej je tisto, kar hoče biti, je zagotovo kvaliteta, ki je ne najdemo pri mnogih ljudeh. Beg pred samoto v kalupu konvencionalne družbe mu nudita delujoča reykjaviška kinematografa, kjer si obsedeno ogleduje projekcije nemih filmov in se od krute realnosti »rešuje« z imaginarnostjo.

Ko se izgnani fant z novo identiteto nekega dne vrne v Reykkjavik pride v družbi modernih ljudi, ljudi, ki so »njemu podobni«. Enakopraven jim je in ni več toliko osamljen. Vseeno pa ga še vedno mučijo travme iz otroštva – smrt matere. Takrat je postal sirota. Tudi konec romana je zelo liričen z nadrealističnim momentom, saj ponudi tisto kar čakamo od začetka – fanta, ki ga nikoli ni bilo. Gre za popolno manifestacijo odrinjenca na rob.

Obe deli sta nedvomno pravi poslastici za opajanje z islandsko pokrajino in močjo besed, ki tukaj izgovarjajo tisto skrivnostno, že skoraj neizgovorljivo. Zanimivo in pohvalno je, da je poezija v obeh romanih zelo močna, ne glede na to, da gre za prevod, kjer se le ta največkrat izgubi.

Tjaša Plazar

 

Sjόn: Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2016

http://www.pogledi.si/ljudje/ce-ne-bi-pisal-bi-bil-detektiv

 

sliki: politiken.dkwww.festival-fabula.org

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s