Zgodbe in nezgodbe Lilijane Praprotnik Zupančič

CAM00161

     Ko sem preletavala izbor knjig, ki jih ima Mladinska knjiga na voljo za pisanje recenzij, so mi v oči nemudoma padle že na pogled simpatične Zgodbe in nezgodbe Lilijane Praprotnik Zupančič. Šele ko sem doma navdušeno odprla platnice s hudomušno ilustracijo Borija Zupančiča, me je prešinilo spoznanje, da sem knjigo nekoč že držala v rokah. Čeprav me je nekoliko zavedla njena spremenjena podoba (do tedaj  mi je bila znana le DZS-jeva izdaja iz leta 1993), mi je zgodba z naslovom Štresiče nemudoma povrnila spomin na leta, ko sem neusmiljeno pustošila police osnovnošolske knjižnice. Ker sem že takrat znala ceniti bistrega avtorja, ki me je znal obenem nasmejati, sem bila nad knjigo naravnost navdušena. Ravno zato sem zdaj občutila kar nekakšno tesnobo pred ponovnim branjem. Kaj, če sem po vseh teh letih branja literarnih mojstrov knjigo prerasla in mi ne bo več všeč? Kaj, če se razblinijo lepi spomini, ki jih imam nanjo?

     Izkazalo se je, da je bil strah povsem odveč. Knjiga zdaj z nekoliko resnejšo, a še vedno prijazno podobo poleg otrok priteguje tudi starejše bralce; in bila bi resnična škoda, če jih ne bi. Na lastni koži sem se namreč prepričala, da so zgodbe lahko zabavne in poučne tako za majhne kot tudi za odrasle otroke. Lilijana Praprotnik Zupančič s svojo igrivostjo in lahkotnostjo zabava bralca, ki se čudi ob njenih jezikovnih akrobacijah, včasih pa ga celo zasrbijo prsti, da bi se katere izmed njih poskusil lotiti tudi sam.

     Za to obstaja dober razlog: zelo očitno je namreč, da se je avtorica zabavala ob pisanju zgodb, natanko zato se ob njih zabava tudi bralec. Lilijana Praprotnik Zupančič se igra z besedami – vsaka zgodba je nova igra, za katero si postavi nova pravila ali pa jo osnuje na frazemu. Ob tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnila na francoskega romanopisca Georgesa Pereca, ki je pri svojih delih ravno tako (resda na mnogo bolj zapleten način) izhajal iz vnaprejšnjih omejitvev, prave besedne salte pa je izvajal tudi njegov vzornik Raymond Queneau. Omejitve, ki si jih postavlja Lilijana Praprotnik Zupančič, so vsakokrat drugačne; v eni izmed zgodb se morajo naprimer vse besede začeti s črko P, kar avtorici uspe nadaljevati čez nekaj več kot tri strani. Presneto, priznam: pisateljica pogumno premaga peklenski podvig. Po podobnem vzoru je napisana zgodba Sedem sestric, kjer se vse besede začnejo s črko S. V drugi, že omenjeni zgodbi z naslovom Štresiče si šolarka Rezika Čuček (ali Režika Cucek) razbija glavo s strešicami, ki jih nikakor ne zna postavljati pravilno. Sadovi njenih naporov so stavki, ki me ob vsakem branju znova nasmejijo:

     »Ker je žima že zdavnaj nehala kazati svoje ostre zobe, sem se odločila, da na vrtu posejem šeme. Ko sem klecala ob gredi in z rokami zasipavala jamice s semenom, sem zaslišala šumljiv sum. Ozrla sem se in zagledala sojo, kako krade moje šeme. Zgrabila me je strašna ježa.
Mars!’ sem zakričala in soja se je bliskovito dvignila v zrak. Še nekaj časa sem ogorčeno žrla za njo. Če ne bi tako hitro zbezala, bi ji v svoji hudi ježi vrgla žemljo v glavo.« (Str. 64)

     Predstavljam si, da se je morala tudi sama avtorica kdaj namuzniti ob nabiranju besed, ki nekaj pomenijo s strešico ali brez nje. V zbirki zgodb, ki jo dopolnjuje tudi nekaj pesmi, med drugim najdemo še »številčno« zgodbo 5ra in Mil1, Prepir na pašniku, kjer je oglašanje živali spretno vpleteno v besede, zgodbo o leni Heleni iz Lenarta, pa tudi takšno o očetovskem dnevu, kjer očetje zahtevajo očetovski praznik, kakršnega praznujejo matere. Pri šahu se zato nalašč očetirajo namesto matirajo, otrokom pomagajo pri očematičnih nalogah in jih pripravljajo na očeturo, neki Matija pa se celo preimenuje v Očijo. Lilijana Praprotnik Zupančič nam s takšnimi in podobnimi domislicami na lahkoten in humoren način prikaže elastičnost in fleksibilnost slovenskega jezika.

     Zgodbe in nezgodbe priporočam ljubiteljem besednih iger vseh starosti, ki bi se radi nasmejali. V knjigi je namreč, kot pravi istoimenska pesmica, »za vsakega nekaj«:

»ENA KOST za ENAKOST,
TRI NOGE za TRINOGE,
PET ROL za PETROL
in STOTAK za STO TAKIH,
kot si ti.« (Str. 67)

 

(Brina Jamnik)

Zgodbe in nezgodbe. Lilijana Praprotnik Zupančič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. – (Zbirka Deteljica)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s