Mama v Kinodvoru: Če si sam je strah večji, bolečina močnejša.

Tišina, ki je dobrodošla, ki človeku povrne razum in umiri pamet. Tišina, ki je neprijetna in v svoji neprijetnosti odpre več neznank, kot še tako mamapremišljeno vprašanje. Vpijoča tišina, ki je glasnejša od najbolj razgretega prepira. Tišina, ki v ustih pusti grenak okus in v srcu nemir. Kronično pomanjkanje dialoga je, če si to želimo priznati ali ne, postalo del našega vsakdana in tišina je tista sopotnica, ki nas spremlja na vsakem koraku življenja. Nasproti domiselnim, a še kako neživljenjskim dialogom in enovrstičnim comebackom, ki smo jih vajeni v filmih pa stoji Mama; razgaljena, surova, intimna, neskončno otožna a hkrati čudovita in boleče aktualna. Med redkimi a življenjsko pomembnimi in kratkimi pogovori nam omenjeni film tako, v dobrih 93 minutah, naniza slikovite oklepaje tišine, ki prebudijo srce in nahranijo um.

Režiser Vlado Škafar gledalcu pričara izjemno čustveno in poetično kinematografsko izkušnjo. Odlično igralsko zasedbo, v kateri v vlogi mame blesti Nataša Tič Ralijan, pospremi izvrstna kostumografija, scenografija, osupljiva pokrajina ter glasba, ki človeku privzdigne kocine. V opuščeni kraški hiši v katero se zatečeta mati in hči se tako meje med notranjim doživljanjem in zunanjim okoljem razblinijo. Razpadajoča in osamljena kmečka domačija tako predstavlja izvrstno manifestacijo notranjih občutkov glavnih junakinj. Temačne sobe so polne starih družinskih fotografij in portretov, črno-belih obrazov, ki se smehljajo v temo in pozabo. Nekateri prostori so svetli, vabljivi in prijetni, spet drugi nevarni a polni nepričakovanih, veselih in pozabljenih spominov. Povsod pa ležijo ostanki preteklosti in pusto kamenje, ki si prizadeva kljubovati neutrudnemu in nepremagljivemu zobu časa. V svoji tematiki je sama zgodba nima nekega dojemljivega časovnega okvirja in presega naravne zakone, dogodki pa se kot v spominu, vrstijo povsem nelinearno. A v filmu Mama ima vsak kader, misel, drevo in rastlina svoj pomen in vlogo, pri tem pa najpomembneje, vseprisotna tišina v vseh svojih odtenkih nosi težo stoterih neizgovorjenih besed.

Skozi zgodbo trpinčene in težavne hčere nam Škafar predstavi neskončno lepo, brezkompromisno in vseobsegajočo silo materinske ljubezni ter pri mama_03_tem gledalca postavi pred spoznanje, da med staršem in otrokom tako rekoč ni otipljivih razlik, sta le druga stran iste medalje. Na vice, v katerih se v prijemu drog znajde hči, je neizogibno obsojena tudi mama. Ko se tako v poslednjem in obupanem poskusu rešitve znajdeta v opuščeni in osamljeni hiši v tuji deželi, se gledalcu nehote postavi vprašanje kdo, kot nek skrit poltergeist in duh preteklosti, preganja koga. Njuni življenji sta soodvisni, stekata se ena v drugo in se prepletata, skupaj pa tvorita vez, ki je rešila že nešteta življenja. Čeprav je režiser Mamo označil predvsem kot »pesem dveh človeških duš« in ne študijo odnosa med materjo in otrokom, pa sem sama po ogledu filma nedvomno začutila potrebo, da s starši spregovorim besedo ali dve in se jim, če tišina med besedami ne bo pretežka, zahvalim.

Jerica Šemerl-Harmel

Foto: www.kinodvor.orgwww.filmitalia.org

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s