Oda (skoraj) nevidnim radostim

okus slika

Režiserka Naomi Kawase (Sedem noči, Misterij žena, Gozd žalovanja) se z najnovejšim in večkrat nagrajenim filmom Okus življenja (najboljša režija-Valladolid) ponovno ozre k naravi, ki je tako subtilno povezana s človekom. Japonska umetnica nežno plete zgodbo prefinjenih okusov in lepote, ki se skriva na vsakem drevesu, v vsakem steblu. Pomembni so detajli – dostikrat tako spregledani -, a še kako vpleteni pri odkrivanju poante zgodbe. Okus življenja je počasna pripoved o lepotah življenja, katerega lahko polepša že pogled na japonsko češnjo ali okus tradicionalno pripravljenih palačink. Nič pretencioznega ni v filmu, a ravno preprosta zgodba v gledalcu vzbudi željo po odkrivanju drobnih radosti, ki se nahajajo vsepovsod. Le sprejeti je potrebno vse, kar nas obdaja.

Kawasejeva preplete naravo, človeško hrepenenje in ljubezen do hrane, kar daje izjemen rezultat. Začini z umirjeno atmosfero, nežno glasbo in čistimi fotografijami. V filmu veje optimizem, vera v prihodnost, ki morda prinaša veselje in srečo. Začeti se je potrebno ozirati k naravi, ki je najboljša učiteljica življenja. Spoštovanje vseh živih bitij, sočloveka in dela so parametri zadovoljstva in umirjenosti. Režiserka v koktajl bolečine, ki jo glavna lika globoko skrivata v sebi in radosti, ki veje ob njunem pripravljanju posebnih jedi, integrira tradicionalne kuharske recepte in češnjeva drevesa. Narava pomirja, hrana osreči. Naomi je velika ljubiteljica – kakor je večkrat poudarila v intervjujih – okusno pripravljenih jedi, zato se tokrat v filmu posveti pripravi palačink s fižolom. Dorayakiji (po japonsko) prinesejo nove stranke in velik ugled, za katerega je zaslužna skrivnostna starka Tokue. Diha z naravo, pogovarja se z luno in pripravlja božanski fižolov namaz. Energija, ki jo oddaja, zasenči energijo veliko mlajših ljudi, a tudi ona v sebi nosi skrivnost …

Poetika se prepleta z naturalizmom, narava s človeškimi odnosi, hrana pa je produkt domišljije in ljubezni. Glavna junaka, kuharica Tokue in njen nadrejeni, zasanjani Sentaro, kader za kadrom odkrivata člene življenjskega cikla; včasih neprijetne, spet drugič hudomušne in radostne. Zmes vsega je en človek. Režiserka s protagonistoma uperja srčiko v majhne, skrite, prepogosto spregledane ter pozabljene detajle, ki se jih zgolj z očmi ne da opaziti. Veselje prinašajo sveže, zdrave kuharske sestavine, vonj, tradicionalni recepti, za pripravo katerih je potreben čas. In ljubezen. Okus življenja je okus oziroma izkustvo vsega in z vsemi čutili. Občasno pa je potrebno odpreti tudi svoje srce, da seže pogled v tisto majhno, nevidno piko veselja. Nič ni nemogoče, in tudi bolečina ni ovira za nemoteno delovanje. Več kot optimistično sporočilo intimnega japonskega filma, ki na srečo prodira na evropska platna.

Tipična japonska atmosfera, kjer ni prostora za brezglavo hitenje, v sožitju z liričnostjo zgodbe implicitno spregovori tudi o novejši japonski zgodovini in politiki, a je odkrivanje pasti preteklosti začuda pozitivno. Še eden izmed okusov življenja, očitno. Vse, prav vse je potrebno sprejeti na dolgi poti iskanja, da se barve, vonji in okusi končno pravilno porazdelijo in tvorijo gurmansko mojstrovino.

 

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s