Dolina Šentflorjanska, že brez kulture?

 

Cankarjevo Pohujšanje je datirano v leto slovenske politične reorganizacije, ko so liberalce (pod vodstvom Ivana Tavčarja) leta 1907 zamenjali pripadniki Slovenske ljudske stranke. ˝Levica˝ je – po več kot desetletni vladavini na Kranjskem – klonila pod vehementnostjo in brezprizivnostjo katoliške ofenzive za uvedbo splošne in enake volilne pravice in si ohranila položaj samo v Trstu. Majske državnozborske volitve so torej prinesle dva izoblikovana in nasprotna si tabora – ˝levega˝ in ˝desnega˝ -, ki ju poznamo še danes in veliko trenj ter nemirov znotraj posameznih slovenskih dežel. Poleg dveh kvantitativno najmočnejših strank, je nekje ˝na sredini˝ in brez prave politične moči nastopila tudi Jugoslovanska socialdemokratska stranka, katere član (in kandidat na volitvah) je bil tudi – v tistem času sicer na Dunaju delujoči – pisatelj Ivan Cankar. Njegova stranka se je zavzemala za malega človeka, izvzetega katoliškemu ali liberalnemu vplivu; predstavila se je kot zaveznica vseh izkoriščanih in nesvobodnih slojev. Vendar Cankarju (pre)skok med poslanske klopí ne uspe, ostane pa zvest in kritičen opazovalec slovenskega življa, politike, umetnosti ter kulture, zvesto ter natančno popisujočih v svojih delih.

Že oktobra tega prelomnega leta napiše svojo peto dramo (za katero je potreboval pičlih štirinajst dni) in jo podnaslovi kot farso. Pohujšanje v dolini šentflorjanski je v dramsko formo strukturiran pamflet o avtorjevem videnju in dojemanju celotne slovenske družbe, v katerem je lucidno zabrisana aluzija na točno določen kronotop. Dolina šentflorjanska zajema vse slovenske dežele – nekoliko posmehljiv in slabšalen prilastek zabriše striktno fokusiran kraj dogajanja –, kjer potemtakem Cankarjevemu ironičnemu pisanju ne ubeži nihče. Dotično delo je dramatik v pismih svojemu založniku Schwentnerju in bratu Karlu opisal kot največjo hudobijo, ki jo je kdajkoli ustvaril. Hermetična družba, katere predstavniki so župan, dacar, ekspeditorica, cerkovnik, štacunar, učitelj in notar  – tipična vaška struktura torej-, je zamajana s prihodom umetnika Petra in njegove Jacinte, ki predstavljata (v očeh vaščanov) pohujšanje samo. Kajti umetnost je zaničevana, obsojana, nemoralna in pohujšljiva. In ravno v srži problematike je Cankar zopet znova aktualen in zlahka apliciran na današnji čas, ko umetniki – zaradi nerazumevajočega ministrstva – stradajo, pišejo pozive, predvsem pa se ukvarjajo z birokracijo. Njihovo prvotno delo – ustvarjati, bogatiti sebe in druge, doživljati, čutiti ter pripovedovati – je prekrilo na kupe nesmiselnih razpisov, dokazil, poročil … Umetnik je zgolj marioneta v brezkompromisnem sistemu, v katerem prostora za kulturo že nekaj časa ni več. Samostojna Slovenija je še vedno na nivoju nekega preteklega (Cankarjevega) časa, ko so se ljudje bali novitet, napredka, liberalne misli … Slovenija duhovno stagnira, ker se večina prebivalcev bori zgolj za golo preživetje: Dolina Šentflorjanska je do umetništva surova in okrutna. /…/ je dolina do svojega otroka-umetnika razpoložena naravnost morilsko. Vsa je na strani legalitete, vsa je na strani tistega dela svojega interesa, ki zahteva varnost in mirno ždenje. (Kozak, 1980; 118) Ljudje si želijo topel obrok na dan, mizerno mesečno plačo in mir pred oblastjo. Ljudje zato ne posegajo po duhovnih komponentah, saj niso kos socialnemu problemu, lahko ga le – po principu konformizma – obvladajo.

Dogajanje v Pohujšanju je relevanten izsek iz bilo katerega šentflorjanskega kraja – ne glede na politično usmeritev -, vendar pooseblja celostno podobo (takratne) miselnosti. Zmaga klerikalcev nekaj mesecev pred nastankom drame, in Cankarjev poraz na volitvah, še nista izpostavljena v tolikšni meri kot v kasnejših Hlapcih. Lahko bi rekli, da je farsa brez političnega in verskega naboja, s prstom uperjena na predstavnike obeh smeri (ob prvi odrski transformaciji Pohujšanja so negativne kritike pisala tako klerikalna kot liberalna peresa, le socialistični Rdeči prapor in študentski list Svoboda sta izrekla ugodno sodbo), kateri obe zaničujeta in zasmehujeta kakršno koli umetniško udejstvovanje. Nobena politična stranka tudi danes ni naklonjena umetnosti; kulturne strani v dnevnem časopisju se tanjšajo, če ne že ukinjajo, sredstev za predstave/razstave/instalacije ni, elita v prvih vrstah kulturnih hramov sedi zgolj iz zatohle nuje ter snobovstva. V umetniku Petru, Cankarjevem protagonistu, se zrcali dramatikova želja po maščevanju zaradi nerazumljenosti in zavračanju njegovih del. Drama je kompenzacija ugleda (ali vsaj priznavanja s strani javnosti), katere učinek je Cankar lahko dosegel zgolj s pisano besedo in prav spretna lingvistična manipulacija mu omogoči impliciten zasmeh. Preko svojega dela tako umetnik dobi vsaj malo zadoščenja, ko opozarja na sprevrženo družbeno-politično dogajanje. ˝Opozoriti nase˝ je žalostna sintagma, ki se jo v praksi poslužije čedalje več umetnikov. A ne zaradi egoizma, egocentričnosti in samohvale. Preko gladovnih stavk, demonstracij in pisane besede želé širšo javnost opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo znotraj našega zarjavelega političnega sistema. Politika vodi ljudi, ki se zaradi absurdnosti dane situacije (prikrivanje bogastva, kopičenje davkoplačevalskega denarja, privatizacija podjetij, minimalne plače, odpuščanja …) bojijo za svoj tanko rezan kruh, zato zavračajo vse, kar presega golo preživetje. Politika pohlapčuje in kaznuje: Kruh pa je sicer vzrok hlapčevstva, vendar /…/ za človeško življenje precej bistvena kategorija. (Kozak, 1980; 150)

Moralna oporečnost Šentflorjancev, hinavščina in prikrivanje napak, nacionalizem in egoizem so teme, ki pri dramatiku dobivajo transcendentne razsežnosti ter pridih zdajšnosti, vendar pri Pohujšanju ne gre za težnjo po popolnosti (tudi Peter-umetnik je prevarant, saj vse vaščane na podlagi njihovih preteklih nečednih dejanj z lahkoto izsiljuje), temveč se vprašanje morale dotika prav vsakega izmed členov šentflorjanske doline. Vsi so – drugačnemu družbenemu položaju in nasprotni politični pripadnosti navkljub – isti in vsak doprinaša k gnilobi in smradu socialnega in kulturnega ustroja slovenskih dežel. Oblast ne podpira že tako marginalnih panog; predvsem v zadnjih letih je poraslo število protestnikov-umetnikov, ki se – tako kot večina Slovencev – borijo za vsakdanje življenje. A politika ne posluša, arogantna in hladna je, tako kot Cankarjev župan, okroglolični grešnik: Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog! Trda artikulacija županovih besed je nenapisan moto, zaklinjajoč obrazec ter vsakodnevni rutinski refren vaščanov, ki so se ga (v imenu dobrega materialnega in socialnega življenja) morali naučiti že kot otroci. Vse persone – morda tudi zaradi poraza na državnozborskih volitvah – Cankar zmeče v isti koš, izvzemši Petra in Jacinte, na nobenega pa ne apelira direktno. Tako je župan zgolj karikatura naivnega in neumnega bolj ali manj levosredinskega politika, ki kolaborira – da si zagotovi mir – s cerkovnikov, katerega politična pozicija je v drami prav tako nepomembna.

ivan

Cankar je ob pisanju definitivno užival in na sploh je Pohujšanje eno izmed njegovih redkih del, ki imajo ironično in komično notíco obenem in je suma pripetljajev zgolj posledica nesrečnih naključij, ki se tokom dogodkov transformirajo protagonistom in antagonistom v prid in veselje. Vsi so pohujšani in pohujšljivi, na vsakega preži kopica nečednosti in skušnjav, katerih pa se – po Cankarjevo – prav nič ne otepajo, le moralno breme si vsakdo oprta na svoj (a vedno skrit in hinavski) način. Drugi ljudje, iste napake, tudi dobro stoletje kasnje. Ne toliko grehi, ki – gledano z očmi povprečno svobodomiselnega človeka -, sploh niso nevsakdanji ali zelo škodljivi, dolino šentflorjansko bolj onesnažujejo zlagane reakcije, segregacija umetnosti ter kulture nasploh in nikoli docela iskreno izrečene besede. Tako je takratno, pred več kot sto leti oblikovano družbo reflektiral Cankar in na piedestal aktualnosti in ažurnosti postavil ves svoj umetniški kredo.

Anita Volčanjšek

 

Objavljeno v Tribuni, april 2016

 

Literatura:

Kozak, Primož. 1980. Temeljni konflikt Cankrarjevih dram. Cankarjeva založba, Ljubljana.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s