Beckettovi letni časi

beckett.jpgSamuel Beckett je v navidez nesmiselno dramo – antidramo -, v katero je vnesel prvine absurda in redukcije jezika, vkomponiral še kako realistični element. Čas. Čakajoč Godota, kot priča že naslov, govori o času kot minljivi in nikoli izmuzljivi enoti. Kako si popestriti čas? Kako ga najbolje izkoristiti? Beckettova protagonista Vladimir in Estragon sta statična, pasivna, z nizanjem grotesknih dialogov ždita pod drevesom in preganjata … čas. Ker je v drami nedorečen in nedefiniran, ga je moč iskati v metafizičnem pomenu. Glavna lika pričakujeta višjo silo, lahko je to Godot ali bog ali zgolj najmanjša sila, katera bi ju premaknila iz brezizhodnega položaja. Dan za dnem – a razsežnosti časovne komponente se na srečo ne zavedata – čakata, si želita, hočeta … A ne naredita ničesar, zgolj sta. Kritika pasivnosti, brezdelja, nezmožnosti aktivnega udejstvovanja bije iz avtorjevega diskurza, ki za sabo povleče cel sistem. V kolikor je človek brezciljen, brezvoljen in pripravljen samo dobivati, potem se bo razvodenil v času. Ali drugače: čas ga bo povozil, pozabil nanj, obsodil na vegetiranje. A problem ni le v posamezniku, napake je potrebno iskati v celotnem ustroju družbe, ki proizvaja otopelce, nesrečneže, nebodijihtreba tavajoče izgubljence. Prihodnosti ni, preteklost je neznana, sedanjost pa precej klavrna. Trenutni dramski čas je ponazorjen zgolj z obarvanostjo listov drevesa osamelca, a situacijo naredi še bolj mračno in groteskno. Menjave letnih časov so neopažene, za Vladimirja in Estragona ni razlike. Onadva čakata, vztrajna sta in mestoma humorna. Kratki dialogi pričajo o izpraznjenosti odnosov, prave povezanosti ni. Prav tako nikoli ni Godota. Ker jima spodleti samomor – prekratka vrv in prešibko drevo -, sta vnovič obsojena na permanentno čakanje. Časa imata dovolj, a rešitve, v pravi materiji, ni. Čas je torej nepomemben, ker se ga protagonista ne zavedata. Če je minljivo drevo pozimi, potem sta tudi ona. A sta vedno ona, z istimi absurdnimi govori, z istima znancema (Lucky, Pozzo) in istim ciljem. A čakanje ne prinese rešitve, ne končne poti, ničesar. Leto za letom ostajata pod drevesom, nepremično ždita v nebo in upata … Časa imata na pretek.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s