Čarovniška zvarka Williama Shakespeara in Terryja Pratchetta

CAM0018     Prav vsi poznamo lik čarovnice. Njen hreščavi krohot nam že od otroških let odmeva izmed platnic knjig s pravljicami; marsikomu je svoje dni celo prežala pod posteljo ali se od časa do časa prikazala v podobi kake jeznorite sosede. Vemo, da ponoči leti na svoji metli, njena najljubša jed so poredni otroci, obožuje vragolije, poleg tega pa je prava mojstrica čarobnih zvarkov. Toda ko se poglobimo v izvor naše coprnice, naposled odkrijemo, da je zvarek pravzaprav tudi ona sama…

     V varjenju literarnega lika čarovnice se je do danes preizkusilo že mnogo avtorjev, a najgostejša, najvzkipljivejša in obenem najbolj strupena mešanica ni zavrela v kotlu nikogar drugega kot mojstra Williama Shakespeara. Ravno on je namreč odgovoren za podobo zlobne coprnice, kakršno najbolje poznamo še danes. Toda če si želimo odgovoriti na vprašanje, zakaj se je avonski bard odločil za tako zajedljiv zvarek, si moramo najprej pogledati, kako so v njegovem času sploh dojemali čarovnice, v kakšnih okoliščinah je ustvaril svojo znamenito tragedijo Macbeth in katere sestavine je pri tem uporabil.

     Gunnar Heinsohn in Otto Steiger nam v svoji knjigi Uničenje modrih žensk pomagata odgovoriti na del prvega vprašanja, ko prideta do ugotovitve, da so srednjeveški preganjalci čarovnic s sežiganjem ogromnega števila žensk pravzaprav želeli iztrebiti znanje, ki so ga le-te posedovale. Tarča pregonov namreč niso bili sleparski coprniki, krivoverci ali astrologi; večinoma je šlo za starejše ženske, vešče skrivnosti zdravilarstva in porodništva, ki so se med njimi ohranile vse od pamtiveka – porod so namreč nekoč dojemali kot bolezen. Babice so torej iz roda v rod prenašale starodavno zdravilarsko znanje, zaradi česar so jih imenovali »modre ženske« ali »modre matere«. Prav te ženske so bile v petnajstem stoletju nenadoma »obtožene, da kot čarovnice-babice na različne načine preprečujejo zanositev v materinem telesu, povzročajo tudi splave, in kadar ne delajo tega, žrtvujejo novorojence demonom«. (Heinsohn in Steiger 31).

francesco de goya witches
Francisco Goya: Vešče

     Morda se boste vprašali, zakaj je nadzorovanje rojstev postalo tako osovraženo, saj so ga (davno pred prihodom krščanstva) spretno prakticirali že v antiki. Heinsohn in Steiger v Uničenju modrih žensk pojasnita, da vzrok tiči v prehrambeni krizi, ki je na začetku štirinajstega stoletja zajela vso Evropo. Posledica te krize so bili množični upori tlačanov, ki so zatresli temelje fedvalizma, velika kuga leta 1348 pa je vse skupaj strmo stopnjevala v pravo prebivalstveno katastrofo.

     »Za zmanjšanje evropskega prebivalstva od l. 1300-1400 s slabih 73 na 45 milijonov je v bistvu krivih nekaj let kuge. /…/ Samo zaradi velike kuge evropsko prebivalstvo upade za 25-30%. V manj kot polovici desetletja doseže kuga smrtonosni učinek približno dvesto hirošimskih bomb. /…/ Gotovo je ta kuga po številu mrtvih prekosila vse katastrofe, ki jih je zahodna Evropa doživela v zadnjih tisoč letih – ta katastrofa je bila daleč večja od katastrofe obeh svetovnih vojn tega stoletja.« (Heinsohn in Steiger 101–102)

     Ker je kuga pomorila tolikšno število ljudi, je zemljiškim gospodom pričelo primanjkovati delovnih rok, ki bi obdelovale obsežne površine zemlje. V enaki zagati se je znašla tudi Cerkev, ki je bila v srednjeveški Evropi izjemnega gospodarskega pomena – posedovala je namreč ogromne količine zemlje, v večini držav celo večji odstotek kot krona. Heinsohn in Steiger sta prepričana, da ni naključje, da so se v posameznih delih Evrope začeli številčnejši poboji čarovnic ravno okrog leta 1360, ko je bila prebivalstvena kriza na višku. V tem vidita dokaz, da preganjanje čarovnic ni nič drugega kot preganjanje nadzorovanja rojstev s težnjo po pridobivanju bogastva v obliki delovne sile, »iniciativna funkcija cerkve« pa tudi »ne zraste iz njenih religioznih interesov, temveč iz interesov, ki jih ima kot največja evropska zemljiška posestnica z največjo izgubo delovne sile« (Heinsohn in Steiger 111). Posvetna oblast je ob tem hlastno pograbila priložnost in nadaljevala delo, ki ga je začela Cerkev.

     Posledice so bile hude. V osemnajstem stoletju je morala zaradi eksplozije prebivalstva, ki je bila posledica uničenja modrih žensk, razsvetljenska ženska vzgojiti število otrok, ki v zgodovini človeštva še nikoli ni bilo večje. Ker so bili v novem veku (skladno z zapovedmi krščanstva) prepovedani seks pred poroko, skok čez plot in priležništvo, se je poročilo 80-90% žensk. Posledica tega je bila, da je oznaka »pankrt«, ki v srednjem veku ni pomenila nič slabega, postala psovka; mati, ki si je z nezakonskim otrokom nakopala veliko sramoto, pa se je spremenila v zaničevano grešnico. Vsaka neporočena mati je postala »vlačuga«, za najhujše med njimi pa so veljale ženske, za katere se je vedelo ali domnevalo, da imajo spolne odnose, vendar vseeno nimajo otrok. Za vlačuganje torej v novem veku velja vsaka oblika izvenzakonske spolnosti, oznaka vlačuga, ki še danes ni povsem izgubila svoje moči, pa »postane odločilno ideološko orožje proti ženskam« (Heinsohn in Steiger 166). Cerkev se pri svojem napadanju uporabnikov kontracepcije in splavov še danes sklicuje na plemenite cilje, le da svoja stališča zdaj odeva v nekoliko lepši jezik, še iz srednjeveške prebivalstvene politike pa izvira tudi njeno sovraštvo do homoseksualcev.

     Vrnimo se v Shakespearov čas, v šestnajsto stoletje. Angleški kralj Jakob I. je bil strasten preganjalec čarovnic in – če sklepamo iz ugotovitev Gunnarja Heinsohna in Otta Steigerja – tudi zagovornik prebivalstvene politike. Treba je omeniti, da je upodobitev čarovnic prvič prišla na oder v elizabetinski dobi z igrama Endimion in Mother Bombie Johna Lylyja. V obeh igrah so bile vešče zgolj neškodljive komične figure, ki niso predstavljale nobene prave nevarnosti. Dramatiki so se nemalokrat znašli v zadregi glede ženskih likov, saj so se morali izogibati temu, da bi užalili kraljico Elizabeto I. Vsekakor pa je prišlo do korenitih sprememb, ko je leta 1603 v London prispel kraljičin prestolonaslednik Jakob I. Čarovništvo je bilo na gledaliških odrih odtlej predstavljeno v mnogo bolj resnem in tragičnem tonu.

     Marko Jurak v spremni besedi k Macbethu poudari, da vprašanje, ali je Shakespeare dejansko verjel v obstoj čarovnic, še vedno ostaja odprto. Kralj Jakob I. je namreč leta 1597 objavil znamenito Demonologijo, v kateri zavzeto zagovarja mučenje in preganjanje vešč. Omenjeno delo je bilo odgovor na razpravo učenjaka Reginalda Scota Odkritje čarovništva (The Discoverie of Witchcraft, 1584), ki nasprotuje brutalnim mučilnim postopkom, s katerimi so inkvizitorji iz ljudi želeli izvleči priznanja o njihovi povezanosti s hudičem, vero v obstoj čarovnic pa razglasi za navadno praznoverje. Jakob I. je Scotovo knjigo ukazal sežgati in začel znova podpihovati demoniziranje čarovnic. Jurak meni, da primerjava obeh del s Shakespearovim Macbethom kaže na to, da je da je dramatik dobro poznal oba vira.

     »O tem, da so človekova dejanja povezana z dobrimi in zlimi duhovi, je Shakespeare razpravljal v vrsti dram (npr. v Hamletu, Romeu in Juliji, Kralju Learu, Snu kresne noči, Viharju itn.), vendar je odgovor navadno pustil v presojo gledalcu. Toda kralju Jakobu I. si dramatik najbrž ni upal odkrito nasprotovati, zlasti še, ker je bil Jakob I. od svojega ustoličenja dalje tudi pokrovitelj gledališke skupine ‘Kraljevi možje’, za katero je Shakespeare pisal in v njej tudi nastopal. Zamera pri pokrovitelju bi namreč lahko imela hude posledice ne le za dramatika, temveč za vso skupino.« (Shakespeare/Jesih 154–155)

     Vidimo torej, da je moral biti Shakespeare pri svojem pisanju nadvse previden. Kot izredno inteligenten človek je znal s svojimi dramami vedno laskati trenutnemu vladarju, zato je bil ljubljenec tako kraljice Elizabete I. kot tudi njenega naslednika Jakoba I. Sestavo treh vešč – usodnih sester, ki sprožijo dogodke v Macbethu, je zato zasnoval nadvse premišljeno.

Circe Invidiosa, by John William Waterhouse
John William Waterhouse: Circe Invidiosa

    »Lepo je zlo in zlo lepo:/ pluj skoz nečisti zrak in meglo.« (Shakespeare/Župančič 721) Te slavne besede usodovk so tako dvoumne, skrivnostne in zavite v meglo kot sestre same.     Njihova dvoumnost sega vse do antičnih prerokov, ki so bili znani po svojih (včasih namerno) nejasnih napovedih prihodnosti. Antična literatura je bila nedvomno eden izmed virov inspiracije Williama Shakespeara, saj je iz nje pogosto jemal motive za svoje drame, like pa obogatil tako, da jim je z večplastnostjo vdahnil življenje. Sojenice oziroma Mojre, ki krojijo usodo, si je najverjetneje izposodil pri Heziodu, nedvomno pa sta ga navdihnili tudi Ovidijeva Medeja in Homerjeva Odiseja.

     Poleg klasičnih uporabnic magije, kot sta Medeja in Kirka, je Shakespeare v »zmes« dodal še druge interpretacije čarovnic in – da bi naredil čimbolj zastrašujoč lik – v usodovkah združil strahove različnih slojev družbe. Tako so usodne sestre poleg prerokinj naprimer tudi vaške coprnice: stare, grde, predvsem pa umazane ženske. Zločini vaških vešč so bili navadno uperjeni v sam dom kmečkih prebivalcev, skupnost je namreč videla čarovništvo kot zločin proti gospodinjstvu oziroma družinski sreči in varnosti. Čarovnice so bile tiste, ki so morile nerojene dojenčke, urekle sosedovo kravo, da ni več dajala mleka ali zaklele pinjo za maslo, da je postala neuporabna. Za družbo, ki se je preživljala zgolj s kmetijstvom, so bili to zločini proti samemu preživetju, zlovešči lik »antigospodinje« oziroma »antimatere« pa se je kasneje prenesel tudi v pravljice bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena. V Macbethu naprimer ena izmed vešč maščevalno zakolne mornarja, ker ji njegova žena ni želela odstopiti nekaj kostanja, v enem najbolj ikoničnih prizorov pa usodovke kot groteskne »antigospodinje« v svoj kotel mečejo naravnost ostudne sestavine: zrklo pupka, kuščarjeva noga, pasji jezik, dojenčkov prst in kozji žolč so le nekatere izmed njih.

     Kar je še posebej burilo domišljijo in naganjalo strah v kosti elizabetinskih gledalcev, je ambivalentnost usodnih sester, ki je njihova najbolj bistvena lastnost. Grotesken in dvoumen je že njihov zunanji videz. Banquo na to pripomni :

»…Kdo so tele,
tako usahle, v tej divji opravi,
da kot da niso od tega sveta,
a so le tu? Ste žive? Ste sploh kaj,
kar se izprašuje? Da razumete,
se zdi, ker spokane kazalce dele
ste si na suha usta. Ste kot ženske,
a spričo brad tega ne bom trdil.« (Shakespeare/Jesih 17)

Kot torej vidimo, usodnim sestram zmedo uspeva povzročiti že samo s svojo fizično podobo. Zdijo se kot privid, izginjajo in se pojavljajo, kot bi bile del meglene škotske resáve. S svojim skrivnostnim in nenaravnim izmikanjem so nad oblastjo kralja in nad naravnimi zakoni, kar jih obenem naredi tudi bogokletne upornice.

Usodne sestre so torej vzbujale nekakšen strah pred izgubo oblasti: kraljev strah pred uporom podložnikov, strah moških, da bi izgubili svoj položaj glave družine in strah žensk, da bi jim spodletela skrb za dom, oziroma da bi si njihov položaj prisvojila vešča. Obenem je bil močno prisoten tudi strah pred zrušenjem naravnega reda. Nejasnost njihove podobe in dejanj je morala jakobinskemu občinstvu vzbujati enega najbolj prvinskih človeških strahov: strah pred neznanim.

Henry Fuseli, Macbeth, Act I, Scene 3, the Weird Sisters, c1783
Henry Fusseli: Usodne sestre

Avtorica dela Usodne sestre in divje ženske Daphne Lawless meni, da je Shakespeare z Macbethom napravil konec nedolžnemu prikazovanju čarovnic v elizabetinski dobi in z usodnimi sestrami postavil popolnoma nov zgled za upodabljanje čarovništva v literaturi. Čarovnica je postala vsem dobro znan lik, ki pooseblja vse, kar je bilo nezaželeno pri ženskah: upornost, lenobo, grdoto in odpor do otrok. Šele stoletja kasneje je Lyman Frank Baum s Čarovnikom iz Oza (The Wonderful Wizard of Oz, 1900) postavil prelomnico, saj se v njegovem romanu pojavi Glinda, prva dobra čarovnica. Seveda je tu tudi Zlobna zahodna vešča, a jo namesto dejstva, da je čarovnica, definirajo njena zla dejanja. Še več: svobodno misleči bralec se lahko celo identificira s čarovnico, namesto da bi doživljal odpor proti njej. Baumu se imamo zahvaliti za rojstvo fantazijske literature, kakršno poznamo danes, saj so mu sledili avtorji, kot sta denimo John Updike s Čarovnicami iz Eastwicka ali J.K. Rowling z izjemno uspešno serijo knjig o Harryju Potterju.

Še posebej bi izpostavila hudomušnega britanskega avtorja Terryja Pratchetta, ki v svojih romanih pogosto parodira fantazijske klišeje, mite, pravljice, dela Shakespeara, H.P. Lovecrafta in J.R.R. Tolkiena ter jih uporabi za izpostavljanje sodobnih problemov. Pratchettovi junaki, sposojeni iz pravljic, mitov in ostale literature, se pogosto upirajo vnaprej pričakovanemu vzorcu, ki določa, kako naj bi se obnašali, na čemer temelji velika mera komičnosti njegovih del. Situacija v fantazijskih romanih iz serije Discworld je torej ravno obratna kot v pravljicah iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, kjer nastopajo figure z že vnaprej določenimi značaji.

Upor proti vnaprej določeni usodi, ki želi junake stlačiti v že pripravljene kalupe, je glavna tema Pratchettovih romanov, v katerih nastopajo čarovnice iz malega gorskega kraljestva Lankre. Pojavijo se v šestih knjigah iz serije Discworld: Čar enakih pravic (Equal Rites, 1987), Tri vešče (Wyrd Sisters, 1988), Čarovnice na tujem (Witches Abroad, 1991), Gospe in gospodje (Lords and ladies, 1992), Maškarada (Maskerade, 1995) in Carpe Jugulum (1998).

     Tri vešče so zelo očitno osnovane na Shakespearovem Macbethu (pravzaprav gre skoraj za parodično predelavo), prisotne pa so tudi asociacije na Kralja Leara in Sen kresne noči. Pratchett se v Treh veščah ukvarja s čarovniško tradicijo, ki se je začela z usodnimi sestrami. Slednje so namreč kljub svoji mogočni podobi žaljiv stereotip, ki je uničil življenja mnogih resničnih žensk. Pratchett, ki se tega zelo dobro zaveda, s Tremi veščami obrne ta proces, tako da kritizira samo naravo stereotipa, iz strašnih usodovk pa poskuša ustvariti realne ženske. O tem priča že sam začetek romana Tri vešče. Shakespearove usodovke naprimer dramo pričnejo z besedami:

»PRVA VEŠČA. Kdaj spet se snidemo kot tu,
v gromu, blisku ali v dežju?
DRUGA VEŠČA. Ko bo hrušč in trušč končan,
ko bo boj izbojevan.« (Shakespeare/ Župančič, 721)

Lankrške čarovnice pa začnejo roman na precej manj dramatičen način, zaznamovan s Pratchettovim tipičnim humorjem. Ko zlovešč in vreščav glas, za katerega kasneje izvemo, da pripada Magrat Česnik, vpraša, kdaj se čarovnice zopet snidejo, mu drugi, mnogo običajnejši glas Babice Weatherwax odgovori: »No, jaz utegnem prihodnji torek.« (Pratchett, Wyrd Sisters 1)

Paul Kidby- Wyrd Sisters
Paul Kidby: Wyrd Sisters

Pratchett razbija Shakespearovo zloveščost in namerno zmedo, tako da prekine dehumanizacijo čarovnic in nam jih pokaže kot čisto navadne ženske. Vešče iz njegovih romanov, Esmerelda »Babica« Weatherwax, Gita »Pestunja« Ogg in Magrat Česnik se morajo ukvarjati s hišnimi opravili tako kot ostala podeželska družba. Okopavajo vrt, molzejo koze, kuhajo čaj in doživljajo povsem človeške skrbi. Romantična in zasanjana čarovniška vajenka Magrat, ki si je čaranje predstavljala popolnoma drugače, je precej razočarana, ko vidi, na kako vsakdanji način ga dojemata Pestunja Ogg in Babica Weatherwax. Ko naprimer prikličejo prikazen (podobno kot to storijo usodne sestre v Macbethu), Babica in Pestunja uporabita, kar je tisti trenutek pač najbolj pri roki. Slučajno nanese, da so ti predmeti kotel za pranje perila, pralna deska in lesena kuhalnica. Za Pratchettovo čarovnico je pomembno, da ima tesnejši stik z realnostjo kakor običajni ljudje, ki jo jemljejo za samoumevno. Ne potrebuje torej okultnega nakita, magičnih sveč in podobne navlake. Babica Weatherwax bolj od uporabe dejanske nadnaravne moči zagovarja »glavologijo«, po kateri so močna osebnost, samozavest in izurjena volja lahko bolj magične od same magije. Ko jim naprimer uspe priklicati demona kar iz pralnega kotla Pestunje Ogg, si pomagajo le s pralno desko in leseno kuhalnico. Urok je uspešen ravno zato, ker se Babica in Pestunja vedeta, kot bi bili predmeti čarobni, njuna moč pa jih v resnici napravi takšne. Ker so Pratchettove čarovnice trdno prepričane vase in v svojo lastno moč, so sposobne narekovati realnosti, da jim ustreza, kar v nekaterih pogledih spominja celo na filozofijo Aleisterja Crowleya in zapoved Teleme: »Delaj po svoji volji.«

Čeprav se Tri vešče na prvi pogled zdijo kot parodija Macbetha, gre pravzaprav za zelo prefinjeno in resno predelavo. Pratchett namreč poleg tega, da obrne proces dehumanizacije čarovnic, tudi spremeni njihovo vlogo pri zapletu zgodbe. Slednja se še vedno vrti okrog pokvarjenega plemiča, ki se z umorom polasti prestola, vendar je pomembna razlika v tem, da so Pratchettove vešče na strani pravičnega kralja. Namesto da bi iz gole ljubezni do vragolij in mešanja štren sprevrgle naravni red, ga skušajo ponovno vrniti v Lankre, saj za kraljestvo želijo le najboljše in delujejo kot njegove varuhinje. Mogoče jih je celo interpretirati kot prave vladarice kraljestva, saj imajo višjo avtoriteto od kralja in se z njim pravzaprav ne ukvarjajo kaj posebej.

Pratchett s svojim romanom pokaže, kako usodnega pomena je bil Shakespearov Macbeth in kakšne posledice je imela literarna tradicija, ki se je začela z njim. V Treh veščah naprimer zlobni vojvoda Felmet, ki se je z umorom polastil prestola, ukaže uprizoritev igre, prikrojeno svoji različici realnih dogodkov. Njegova igra tako prikazuje, kako plemeniti vojvoda s prestola vrže hudobnega kralja, ki služi čarovnicam – kar zelo očitno spominja na Macbetha. Lankrške čarovnice so ob takšnem prikazu seveda ogorčene. Predstava potrdi vsa sumničenja Babice Weatherwax, ki je že od samega začetka nezaupljiva do gledališč. Vse skupaj je pravzaprav še dosti huje, kot si je predstavljala; ugotovi namreč, da je umetnost posebna vrsta magije, ki je v očeh ljudi sposobna izkriviti svet.

     »Tam zgoraj smo me, je pomislila. Vsi vedo, kdo smo v resnici, toda stvari tam zgoraj so tisto, kar si bodo zapomnili – tri žlobudrave stare babnice v koničastih klobukih. Vse, kar smo kdaj storile, vse kar smo kdaj bile, ne bo več obstajalo. /…/ Kdorkoli je že napisal to Gledališče, se je spoznal na rabo magije. Celo jaz verjamem v to, kar se dogaja, pa vem, da v tem ni nič resnice. To je umetnost, ki drži ogledalo življenju. Zato je vse obrnjeno naravnost na glavo.« (Pratchett, Wyrd Sisters 252–253)

Terry Pratchett se tako s svojimi komičnimi fantazijskimi romani, ki so obenem polni družbene kritičnosti, postavi v boj proti stereotipom in vsemu, kar človeka vnaprej definira in ga dela manj človeškega. S svojimi bistroumno napisanimi romani se je pridružil avtorjem, ki so nekdanje vreščeče coprnice, zbrane okoli kotla, rehabilitirali v močne osebe, ki si krojijo lastno usodo in so s svojo mističnostjo prej privlačne kot odbijajoče, bralec pa se z njimi lahko poistoveti celo, kadar so v vlogi antagonistk. Tako so danes upodobljene tudi v popularnih filmih in serijah, kot naprimer v Čarovnicah iz Eastwicka iz leta 1987, kjer so glavne junakinje igrale Cher, Susan Sarandon in Michelle Pfeiffer, pa tudi v filmih o Harryju Potterju in televizijski nadaljevanki Salem, ki je osnovana na drami Lov na čarovnice Arthurja Millerja.

Današnje čarovnice torej niso več prezira vredne, temveč močne in karizmatične osebe, ki svojo moč črpajo iz lastne samozavesti in samouresničenja. Kar je bilo sprva lik, ustvarjen kot učinkovito orodje za uklonitev žensk, se je tako spreobrnilo v svoje popolno nasprotje: simbol feminizma.

(Brina Jamnik)

 

VIRI:

Heinsohn, Gunnar. Steiger, Otto. Uničenje modrih žensk: prispevki k teoriji in zgodovini prebivalstva in otroštva. Prevedli Mojca Dobnikar, Alenka Novak, Štefan Smej. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, 1993. (Krt; 51)

Jamnik, Brina. Shakespearove usodne sestre. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015.

Pratchett, Terry. Wyrd Sisters: A Discworld Novel. London: Gollancz, 2014. (Discworld: The Witches Collection).

Shakespeare, William. Macbeth. Prevedel Milan Jesih. Spremna beseda Mirko Jurak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.

Shakespeare, William. Zbrane gledališke igre. 3. knjiga. Prevedel Oton Župančič. Ljubljana: ČGP Delo, 1978.

Lawless, Daphne Antonia. The Changing Depiction of Witches in Literature, from Shakespeare to Science Fiction (http://www.daphnelawless.com/writing/weirdsis.htm)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s