Povedati ne, govoriti

ionesco.jpg

 

Ionescova Plešasta pevka, prvič uprizorjena v Franciji (Théâtre des Noctambules) leta 1950,  z odsotnostjo splošno uveljavljenih eksistencialističnih tem (smrt, neznosnost metafizične eksistence), opozarja na skorajšnjo degradacijo medčloveških odnosov. Željan priključitvi množici angleško govorečih, se je Ionesco spopadel z angleško vadnico in jo kaj kmalu tudi odložil. Učbenik, poln trivialnih konverzacij, ki bralca dušijo in mu prikrivajo resnično sporočilo, je dramatik primerjal z odnosi zunaj platnic. Človeška komunikacija, ki se čedalje radikalneje odmika etičnim komponentam ter subjektivizmu, postaja omejena in zgolj enoznačna. Jezik, ki se, oropan smisla in konotacij, preko afazij in napačnih analogij nekaj časa še zadrži v mejah logičnosti (v smislu objektivno skonstruiranih stavkov, kjer še ne pride do demantije besedišča), postopoma preide v na novo tvorjene besede-neologizme in dokončno propade z  redukcijo besed na vokale in soglasnike.

Plešasta pevka kot absurdna drama, lucidno graja golo konverzacijo, ki je medosebne odnose potegnila v začaran krog rutine in marionetnega korakanja. Zakonska para, Smith in Martin (dvojina je še ena izmed značilnosti drame absurda), navzven podajata smiselne (gramatično pravilne) stavke, ki pa s svojo tehnično logičnostjo in golo strukturo le prikrivajo globoko mentalno nemoč in izpraznjenost.

Hrana, vreme in prehlad so teme, ki (četudi sumljivo spominjajo na stereotipe o Angležih) širšo in ne le določeno družbo ˝rešujejo˝ pred popolnim kolapsom. Govoriti o nepomembnostih, ki so materializirane le preko logično zasnovanih stavkih, v resnici pa nikogar ne zanimajo, je v dotični drami (za junake) naporno in izčrpavajoče. Vzdrževanje navidezne mreže odnosov le preko praznega govoričenja, kjer slednje izgubi svojo prvotno vlogo primarnega sredstva sporazumevanja oz. je prisotno samo zato, da se ´pokaže´, v neki točki ne zdrži več. Vse teme so (navidezno) obdelane, uporaba medmetov vse pogostejša in v alternaciji s samostalniki, vsakodnevna naloga nastopajočih-govoriti, govoriti, govoriti, izpolnjena. Čustev in strasti oropan človek je še eden več v množici konformistov, kateri zaokrožujejo človeško družbo. In če ljudem, kot to skuša Gasilec nezavedajoč se posledic storiti služkinji Mary, vzamemo ogenj-libido, življenjski žar, jim onemogočimo individualno mišljenje, čustvovanje in delovanje. Vzamemo jim človeškost. Zato so zamenljivi in pogrešljivi. Nimajo ciljev, idealov in vrednot. Mary je edina, ki premore motivacijski cilj ter težnjo po razbitju brezkompromisne monotonosti. Pesem, ki jo služkinja kljub vsesplošnemu ogorčenju odrecitira, je edina komponenta umetnosti.

Ionesco je v svojih Spominih na smrt zapisal: ˝Umetnost nas pelje onstran nas samih, vodi nas na rob skrivnosti, skozi čustva, skozi duha in skozi znanost, ker prav tako obstaja tudi umetnostna znanost.˝ (2001: 41) Potemtakem služkinjo vodijo čustva in pesem je odraz njenega želje po odstranitvi vseh konvencij in družbenih spon, ki so ljudem odvzele (z)možnost biti. A v tem boju je osamljena.

Banalnost situacij je pod Ionescovim nepopustljivim peresom prignana do skrajnosti. Pripovedovanje basni je vrh bivanjske odsotnosti smisla. Slednji vedno kaže na resnične dogodke in verjetne položaje, oznanja resnico. Moralni nauk, kot temeljna značilnost basni, niti ne preide v svoj s priponskim obrazilom označen kontrast, ampak možnost njegove pripovedne realizacije izpuhti ravno zaradi morale same: osebam Plešaste pevke je namreč pomen te besede popolnoma neznan. Basen, prikrajšana za svoje bistvo, torej izzveni v še en absurdni monolog več: ˝Petelin. Nekoč je petelin hotel posnemati psa. Vendar ni imel sreče, ker so ga takoj identificirali.˝

Govoriti, a ne povedati ničesar, je temeljni problem v obravnavani drami, to pa je z represijo zakrivila družba. Slednja je z vzpostavljanjem oblasti (ne-hote) spregledala individuum. Pravica govora je podeljena že v razsvetljenstvu, sposobnost resnične komunikacije (in ne zgolj podajanje trivialnih konverzacij) pa si vsak izbori oz. ustvari sam. Gospod Martin nekje pravi, da jima zakonca Smith vse ˝povesta˝. Circulus vitiosus je neizbežen, saj osebe v svoji zaslepljenosti ne vidijo absurdnost situacije.

Tragedija jezika, kakor je Ionesco sam poimenoval krizo jezika v njegovi dramatiki, vodi v čedalje nasilnejše izgovarjanje medmetov in posameznih glasov. Kadar si ljudje nimajo več ničesar za povedat, in so tudi vse fraze in brezpomenske puhlice uporabljene, nastopi agresija. Plešasta pevka zdrži pri govorjenju. Pravim zdrži, ker se  zreduciran jezik, še preden bi lahko postal inštrument fizičnega nasilja kot npr. pri Učni uri, zopet kot prikrivanje resničnih a pozabljenih doživljanj, transformira v meščansko okolje in ugnezdi v usta otopelih prebivalcev.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s