Carverjev minimalistični modri ovratnik

Raymond+CarverCarverjev slog pisanja je v osemdesetih letih vplival na novo modo pisanja, ki jo je osrednja britanska revija Granta poimenovala »umazani realizem«. Mi ji bomo rekli minimalizem. Gre za gibanje, ki je doseglo vse umetniške smeri, deluje pa v prvi vrsti po formuli »manj je več«. Pripovedovanje je oskubljeno nepotrebnih pridevnikov, ki so izbrisani tako, da noben stavek ne more dobiti samostojne vloge (funkcije precitiranih citatov, moralne note, duhovite modrosti), obsesivno vztraja na malih prebliskih resničnosti, ki na površje lezejo iz globin medosebnega človeškega nerazumevanja.

Carver je s svojim (asketskim) stilom pisanja vplival na številne avtorje, zaslužen je za velik prispevek k revitalizaciji kratke zgodbe v Združenih državah Amerike v osemdesetih letih, kazajoč hrbet metafikciji in sredinec premišljenem »umetnem« izražanju, po zgodbe pa se je obračal k malemu človeku (t. i. modrim ovratnikom), kjer so užitki skrčeni na minimum in kamor je statusno pripadal tudi sam, zato njegove zgodbe zrcalijo njegovo življenje. Novost, ki je ni zanemariti je, da je iz zgodb odvzel osrednje dogodke – tako se te vedno odvijajo pred njimi ali pa kažejo posledice le teh. Med drugimi je na primer močno vplival na sodobnega švicarskega pisatelja Petra Stamma, čigar filozofija je, da se srečo lahko ponazari s piko, nesrečo pa s črto (zato dobre zgodbe vedno zrastejo iz nesrečnih občutkov). John Gardner je Carverja naučil je, da je najbolje pisati o tistem, kar najbolje poznaš, ni se posluževal odvečne metaforike in okrasja, opažanje pa je zapisoval kar se da ekonomično, tudi v tem mu sledi Stamm in tudi to je tipična značilnost literarnega minimalizma. Pri obeh na plano udarjata človekova osamljenost in nesreča, ki se v ospredje izrisujeta kot dejstvi sami, brez poudarjenih vzrokov in posledic. Slednje lahko le predvidevamo. Carver je klasik, ki govori o človeških eksistencialnih in psihičnih stanjih za katere je težko najti ustrezne besede, če sploh …

Rojen je bil maja, leta 1938, v Oregonu. Oče mu je že v otroštvu podal nič kaj zavidanja vreden vzorec: pijančevanje. Ni se kaj dosti brigal za svojega sina in njegove želje po razvijanju talenta, navdušil pa ga je nad ribištvom. Carver se je poročil že pri devetnajstih, z nekaj let mlajšo Maryann Burk. Živela sta v neprestanem pomanjkanju. Oba sta opravljala številne službe – Carver je bil med drugimi hotelski receptor, hišnik, čistilec v bolnišnici, nabiral je tupilane itd. Dvakrat se je ločil od Maryann in ji nekoč priznal, da če bi moral izbirati med njo in pisanjem, bi nedvomno izbral pisanje. Tako mu je, zatirajoč svoje ambicije, obljubila, da mu tovrstne odločitve ne bo nikoli potrebno narediti. Prvi pisalni stroj mu je kupila z denarjem, ki ga je zaslužila z nabiranjem češenj. Ko mu je regionalna letalska družba v zameno za zgodbo za letalski časopis obljubila zastonj polete, jih je takoj izkoristil za obiske svoje ljubice in prihodnje žene, pisateljice Tess Gallagher, ki danes skrbi za njegovo literarno zapuščino in se bori za njegovo avtentično podobo.

Carverjev uspeh je nastopil zelo pozno, po njegovem 40. letu. Takrat je začel dobivati ugledne štipendije kot je na primer Guggenheim Fellowship, njegove knjige, sploh O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, pa so dosegle širok krog študentov in uspešnega srednjega sloja. Tako je njegova literatura postala pravcata biblija literarnega minimalizma. Vendar ni imel časa, da bi ta uspeh lahko zares užival. Da se je zavihtel visoko v ameriško literarno sceno potrjujejo nominacije za prestižne nagrade, pozornost, ki je je bil vse bolj deležen in denarne injekcije The New Yorkerja. Dobil je tudi petletno štipendijo Mildred and Harold Strauss Living Award, ki mu je omogočila, da je pustil službo učitelja kreativnega pisanja in končno lahko živel le od svojega ustvarjanja. Svoj uspeh je dojemal kot nezasluženo, a široko sprejeto in jasno izpovedano milost. Vendar Carver se je najprej imel za pesnika, kar potrjuje tudi napis na njegovem nagrobniku: pesnik, pisatelj, esejist.  Napisal je 6 knjig pesmi in okoli 90 kratkih zgodb.

Aleš Debeljak je dobro ugotovil, da je ljubezen v tistem času doživela svojo največjo zlorabo v rokah mojstrov reklamnih oglasov, itd. Carverju je ljubezen pomenila »pravo stvar«. Utrgal ji je pozitivno konotacijo (morda celo samoumevnost) in jo postavil v pozicijo prevpraševanja – o čem res govorimo, ko govorimo o ljubezni? Čustva posameznika se namreč ne da zreducirati na univerzalno besedo, saj so preveč kompleksna  …

Potem, ko je Gordon Lish, literarni urednik, Carverjeve zbirke kratkih zgodb močno oskubil psihologizacij, introspektivnosti in sentimenta, se je Carver o svojem literarnem ustvarjanju pogovarjal samo še z ženo.

V njegovih zgodbah se vedno znajdemo v atmosferah domačega okolja. Zgodbe se odvijajo v dnevnih sobah, kuhinjah, itd. Ne prinašajo velikih spektaklov, niti avanturističnega iskanja ali adrenalinskih doživetij. Na trgih ni gneč, otepa se množičnih prizorov, število oseb je močno omejeno, izogibal pa se je tudi družbeno-političnih tem. Skratka, znajdemo se sredi mizerije banalnega vsakdanjika, kjer ljudi spoznamo pri njihovih vsakodnevnih opravilih. Njegove najbolj priljubljene teme so: skoki čez plot, razkrojene partnerske zveze, goljufije, izdaje, itd. Prevladujoča občutenja so občutki krivde, ljubosumja in sramu. Vse našteto je, kot je ugotovil Debeljak, v primerjav s pravo stvarjo ljubezen,  pravzaprav to kar je alkohol v primerjavi s hrano. Za Carverja je namreč značilna asimetrija med pijačo in hrano – liki več pijejo kot jedo. Slednje je potrebno razumeti simbolno – hrana je povezana s krepilnimi in vitalnimi funkcijami, alkohol pa je uporabljen kot ekran praznih gest in mask. Njegovi liki namreč rabijo alkohol, da pridejo do utvare, da poganja njihove dialoge. Osebe imajo občutek, da so nekam prispele, čeprav je boleče jasno, da so tja prispele »lačne«. To dvojno naravo človeških prizadevanj, iskanja in izgube je Carver ubesedil mojstrsko, s pretanjenim poznavanjem duše. Tisti, ki trdijo, da gre pri minimalizmu za popisovanje plehke površine, se vsaj v Carverjevem priRaymond-Carver-001meru močno motijo. Sploh v Katedrali prefinjeno predstavi problem slepote za katero se kaj kmalu izkaže, da bi bilo zmotno in preveč preprosto, če bi jo razumeli zreducirano, zgolj kot fizično hibo. Carver je poznal človeške duše. Konkretna hrana njegovih likov, na primer piščanec v pečici in cvrčeči hamburger na žaru zanemarjenega dvorišča – to je majhna dobra stvar v življenju, kot se izrazi eden izmed Carverjevih likov. Hrana ima torej funkcijo dosegljivega nadomestka prave stvari same.

Pokopan je v Port Angelesu. Na njegovem nagrobniku piše:

And did you get what
you wanted from this life, even so?
I did.
And what did you want?
To call myself beloved, to feel myself
beloved on the earth
.”

 

Tjaša Plazar

 

Raymond Carver, Kolesa, mišice, cigarete, Založba Goga, 2002

sliki: airshipdaily.com, www.theguardian.com,

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s