Noel Fielding: »Odsev našega časa je, da ljudje prej domnevajo, da si na drogah ali nor, kakor svoboden.«

maxresdefault

    »Ljudje so rekli: ‘Gotovo si nor ali na drogah’. To me malo razočara. Kaj pa domišljija? Odsev našega časa je, da ljudje prej domnevajo, da si na drogah ali nor, kakor svoboden.«

     Noel Fielding je živ dokaz za velikokrat potrjeno dejstvo, da norca in genija ločuje le tanka linija. Žal pa do slednje trditve vedno znova prihajamo ravno zato, ker je svoboda misli, kakršno v svoji glavi doživlja ta večstranski angleški umetnik, za marsikoga neprijetna in celo zastrašujoča. V svetu, kjer je vse manj prostora in spodbude za abstraktno mišljenje, se mnogim ljudem ne ljubi ukvarjati s stvarmi, pri katerih se nimajo na kaj opreti in morajo ustvariti lastno mnenje brez pomoči razlag in udobja posnetega smeha. Takšno mišljenje je najlažje odriniti kot čudaško in mu prilepiti »razumsko« oznako norosti ali zadrogiranosti. Ker mnogi namesto lastnega razmišljanja iščejo tuje razlage in interpretacije, se ni čuditi, da se počutijo izgubljene v pisanem kaotičnem svetu Noela Fieldinga, kjer je mogoče karkoli.

     Fielding se v njihovem svetu ne počuti nič manj tujega kot oni v njegovem. »Realnost me potre,« pravi, »najti moram fantazijske svetove in pobegniti vanje.« Slednje pride do čudovitega izraza v vsem njegovem ustvarjanju in je več kot očitno celo, kadar v intervjujih govori o povsem vsakdanjih stvareh. Ta karizmatični ekscentrik nas – hočemo ali nočemo – potegne v svoj svet, poln nenavadnih likov, kot so denimo hermafroditski povodni mož z imenom stari Gregg, ki najraje na svetu pije Bailey’s iz čevlja; newyorški policist, ki se pogovarja z odrezavo rano na svoji roki ali flegmatični skat, ki je obenem glasbeni producent.  Fieldingov nadrealistični humor živi popolnoma sam zase, onstran vsake logike in tradicije.

     »Pravzaprav šal v resnici ne maram. Hočem reči, štosi so v redu, a všeč so mi čudni trenutki, ko tisto, kar imaš, ni zares šala, le drobni trenutki.« Natanko zato pri Noelu Fieldingu nikoli ne bomo zasledili klasičnih šal, pri katerih je mogoče razložiti, v čem leži komičnost. Njegov humor je čisti absurd, kateremu se je treba prepustiti in ga začutiti. Na podoben način je delovala tudi legendarna britanska komična skupina Monty Python, ki je porušila predstave o tem, kaj naj bi bilo sprejemljivo, njen vpliv na komedijo pa je bil po svoji veličini primerljiv z vplivom Beatlov na glasbo. Tudi Noel Fielding je prebil marsikateri okvir, saj je zaradi svoje unikatne sposobnosti slikanja nenavadnih podob (tako z besedami kot tudi s čopičem) komediji prinesel posebno svežino. Andy Johnson je v članku na strani Purple Revolver glede Fieldingove serije Noel Fielding’s Luxury Comedy zapisal: »Če bi nekdo želel napraviti TV za Salvadorja Dalíja in Renéja Magritta, bi bila to Luksuzna komedija Noela Fieldinga. Slikovni material, dekadentna uporaba barv in lahkomiselna opustitev pravil forme so pravi užitek za gledanje.«[1] Fieldingova izobrazba na področju likovne umetnosti (med največjimi vplivi na svoje delo je navedel Henrija Rousseauja in Salvadorja Dalíja) skupaj z nekakšno otroško naivnostjo tvori bizarno privlačno zmes, ki je ne bi mogli zamenjati z nikomer drugim. »Otroci nimajo nobenega problema s čudaškostjo,« pravi Fielding. »Otrokom rečeš: ‘Tamle je lisica, narejena iz gosje maščobe.’ In oni rečejo: ‘V redu, kul. Kaj pa počne?’ In rečeš jim: ‘Jé enciklopedije,’ oni pa odvrnejo: ‘Super!’ Nikoli ti ne bodo rekli, da je to naravnost trapasto. Zato imam veliko spoštovanja in veliko časa za otroke.«

     Po drugi strani odrasli ne razumejo vedno njegove originalnosti. V seriji Never Mind the Buzzcocks je denimo komik Simon Amstell takole izrazil svoje dojemanje Fieldingovega humorja:

Simon Amstell: Ali tako deluje? Samo rečeš smešne besede, pa deluje, kajne? Samo preizkušaš smešne besede – ‘nilski konj’ in ‘žongliranje’! Ali tako deluje? Vsak lahko počne to! Jaz imam šale, osnovane na dejstvih!
Noel Fielding: Ne prisili me, da izrežem polnilo iz tvoje blazine…
Simon Amstell: S škarjami iz bleščic?!
Noel Fielding: Ne, z motorjem iz ljubosumja.[2]

     Zdi se, da Noela Fieldinga lahko ljubiš ali sovražiš, ravnodušen pa ne moreš ostati. Poleg tega, da je pogosto nerazumljen, ima po drugi strani veliko in zvesto množico oboževalcev, med katerimi je kar lepo število žensk. Nad svojo privlačnostjo se zdi kar nekam zmeden, saj zase meni, da je videti kot trol, ki si je nadel narobe obrnjeno žensko lasuljo. Fielding v svojih likih pogosto karikira samega sebe z značilno psihedeličnostjo in obenem očarljivo preprostostjo. Eden izmed njegovih likov (ki ga – kot večino – igra kar sam) je naprimer Fantazijski mož, nekakšen futuristični Don Kihot, ki se bori proti nasilni realnosti.

     Tako v serijah Noel Fielding’s Luxury Comedy in The Mighty Boosh, kot tudi v njegovih knjigah Mighty Book of Boosh in The Scribblings of a Madcap Shambleton je očitna Fieldingova ljubezen do besed in neobičajnega združevanja podob. Z besedami slika na način, da se nam zdi, kot da jih slišimo prvič, kar ustvarja tisti skrivnostni prostor, iz katerega izhaja večina njegove komike. Včasih je zaslutiti tudi grenkobo, saj se vedno najdejo ljudje, ki hočejo predreti psihedelični mehurček, v katerem živi. Toda vanj prijazno povabi vsakogar, ki zna ceniti njegovo originalnost. Občasno se je pač treba odklopiti od tega norega sveta.

 (Brina Jamnik)

Slika: https://www.youtube.com/watch?v=vsngi_JYLDM

[1]http://www.purplerevolver.com/bulletin/the-method/122142-noel-fielding%5Cs-luxury-comedy-review—second-view.html

[2] 2. epizoda 20. sezone Never Mind the Buzzcocks

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s