Faruk Šehić: Knjiga o Uni

25509_20769Nedavno je pri Cankarjevi založbi izšel roman Knjiga o Uni, bosanskega pesnika, novinarja in prozaista Faruka Šehića, ki velja za vodilnega predstavnika tako imenovane »poteptane generacije« in za enega najbolj nadarjenih umetnikov s prostora nekdanje Jugoslavije. Za svoj prvi roman je prejel nagrado Meša Selimović in nagrado Evropske unije za književnost.

Roman se začne s trditvijo »jaz včasih nisem jaz«, ki nas pripravi na pripovedovalčevo dvojnost, na fragmentarno osebnost, ki se bo skozi kratkih 200 strani s skokom v preteklost, čas vojne na ozemlju bivše Jugoslavije in v predtravmatično izkušnjo vojne, otroštvo, skušala vzpostaviti v celovito osebo. To želi storiti pri polni zavesti.

Reka Una je katalizator, ki aktivira spomine, da se prikličejo v polno zavest. Je stabilna ladja, kot pravi pripovedovalec, kamor se je vkrcal z vsemi svojimi stanovalci, in  s tokom reke odrinil proti morju na veličastno in sijajno avanturo pisanja. Svojo zgodbo mora povedati, saj tisto kar ni povedano ne obstaja. Na potovanje se odpravi z močnim orožjem – poezijo, alfo in omego, ki je nepremagljiv borec in prinaša nesmrtnost. Vojni spomini, ki jih nosi s seboj so tako grdi, da sami sebe onemogočajo, zato so le nakazani, za krvavo tančico. Gnusijo se mu nedavna dogajanja iz vojne, v kateri je tudi sam moril in srh ga spreleti kadar se spomni na bivšo državo. Pred to stvarno ostudnostjo, ki jo doživlja kot vojni veteran se rešuje s pesnikom, ki ga nosi v sebi. Tako se vedno znova vrača k reki Uni, ki mu predstavlja zatočišče in skladovnico spominov iz otroštva, ti valovijo skupaj z njo, njegove usedline pa subtilno priveajo na površje, kamor človek strmi, zazrt vase, sam s seboj. Roman prinaša pravcato enciklopedično znanje vodnega življenja in poznavanje biologije, »telesnost« Une se bralcu izriše v njeno globino, zato gre hkrati tudi za pravo vodno avanturo.

Avtorjevo obvladovanje pesniškega jezika prežema celotno pripoved in skrbi za hipnotično atmosfero. Metaforika je sveža in bogata, izvirajoča iz stiske slehernika, ki ni nič drugačen in nič bolj stravmatiziran od drugih vojnih veteranov, a ima srečo v nesreči, dar, da zmore pisati. Obsojen je na izginotje, a je hkrati množina, del mogočne narave, ki ji bo s popisom vseh vetrov, meglic in tokov Une, pripadal za vedno. Kajti, šele povedano in popisano lahko obstane za vedno in s pesnikom v sebi se v tem smislu rešuje. Rešuje pa se tudi pred popolnim uklonom travmi, ki bi se lahko rezultiral v neizgovorljivo tišino, kot se pri mnogih ljudeh s tbosnia 240 x 180_0ravmatično izkušnjo.

Šehić se je vojne tematike lotil na poetičen način. S potiskom vojne v ozadje je uspel priklicati tisto tesnobno občutje, ki ga vojne, ki divjajo in vojne, ki so se že končale, prinašajo. Priklical je ostudnega absurdnega duha, ki še vedno ponosno nosi odgovornost za svoje žrtve. Priklical je usedline spominov, ki se upirajo, da bi se izrisali do konca in s tem v sebi nosijo skrivnost, ki prežemajo posameznike, da se ne morejo vključiti v harmonični svet in doseči svoje celovitosti, saj so na svoji poti (nehote) izgubili svojo človečnost. S tem pa je dobil prostor za poezijo, ki najlažje razume zgodbe, ki se jih ne da povedati preprosto in linearno. Priklical je preteklost in priklical je prihodnost, zato je knjiga še kako aktualna, čeprav si želim, da ne bi bila.

Tjaša Plazar

Faruk Šehić: Knjiga o Uni, Cankarjeva založba, 2016

slika Faruka Šehića iz www.euprizeliterature.eu

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s