Fernando Pessoa: »Poznati samega sebe, pomeni, motiti se.«

pessoa     »Že kot otrok sem imel nagnjenje, da sem okoli sebe ustvarjal fiktivni svet in se obdal s prijatelji in znanci, ki nikoli niso obstajali. (Ne vem sicer, ali res niso obstajali; morda sem bil jaz tisti, ki ni obstajal. V teh rečeh, kot v vseh drugih, ne smemo biti dogmatični.)«[1]

     Portugalskega pesnika Fernanda Pessoo, rojenega 13. junija 1888 v Lizboni, lahko mirne duše označimo za enega najbolj fascinantnih umov dvajsetega stoletja. Bil je namreč mnogo več kot en sam pesnik; v njem je prebivala cela množica oseb, ki so se rojevale, umirale, ustvarjale, celo medsebojno komentirale svoja dela in navsezadnje kot igralci nastopale v »drami«, ki se je odvijala v njegovi notranjosti.

V nas jih živi nešteto;
če mislim ali čutim, ne vem,
kdo misli ali čuti.
Sem samo kraj,
kjer se čuti ali misli.[2]

     Pessoa je nekoč dejal, da smo ljudje »tisti drugi, ki jih imenujemo ‘mi’«. Kadar torej govorimo o Fernandu Pessoi, s tem imenom zajemamo vse fiktivne, heteronimne osebe, ki jih imenujemo on in v imenu katerih je ustvarjal svoja dela. Za boljšo razumljivost poskusimo opredeliti termin heteronim, ki ga je uvedel sam Pessoa, četudi ga ni pogosto uporabljal. V nasprotju s psevdonimnim pisanjem, pri katerem si pisatelj nadene lažno ime in se izdaja za drugo osebo, pri heteronimnem pisanju to ime ni več laž. Pisatelj namreč piše na način, s katerim postane nekdo drug in namesto v drugem imenu dejansko piše v drugi osebi. Te »druge«, fiktivne osebe – heteronimi – so za Pessoo tako resnične, da njegovo »pravo« ime (označil ga je kot ortonim – skupno ime za te osebe), v nekaterih pogledih postaja ime nekoga, ki je bolj fiktiven od heteronimov.

     Zanimivo je, da je že sam priimek Pessoa pravzaprav psevdonim (enega od heteronimov). Fernando se je namreč pri osemindvajsetih letih odločil, da bo iz pravega priimka Pessôa zbrisal cirkumfleks na črki o in postal Pessoa, kar v portugalščini pomeni oseba. Beseda izhaja »iz latinske besede persona, ki izvorno pomeni gledališko masko«[3], medtem ko personne v francoščini obenem označuje osebo in nikogar. Že v priimku Pessoa se torej skriva protislovje, ki je pomemben del pesnikovega ustvarjanja. Leta 1912 je zapisal, da je neka trditev toliko resničnejša, kolikor več protislovja vsebuje. Kot ugotovi heteronim Alberto Caeiro, skrivnostni smisel reči leži ravno v tem, da nimajo smisla. V proznem besedilu Misliti v antitezah Pessoa zapiše: »Vsako mnenje je neka teza in svet je, ker mu manjka resnic, poln mnenj. Toda k vsakemu mnenju spada protimnenje, bodisi da je kritično do prvega bodisi da mu je komplementarno.«[4] Ničesar torej ne moremo vzeti za gotovo; to bi lahko počeli kvečjemu bogovi. Pessoa zato misli v antitezah, »ker so v svoji notranji substanci protimnenja, demaskiranja, deiluzija.«[5] Ko antitezo postavi nasproti tezi, mu uspe absurd napraviti logičen.

     Protislovja se pri Pessoi utelešajo v heteronime in v labirintu njegovih misli izražajo različna stališča in mišljenja. Pesnikovo neskončno pomnoževanje je zato mogoče interpretirati kot neumorno iskanje resnice s pisanjem. Ravno heteronimija, to podarjanje samostojnih glasov neki množici, ki je na prvi pogled videti kot razpad osebnosti, je v resnici znak neke težnje k univerzalnosti. Četudi Pessoa veli: »Bodi plural kot vesolje!«, pa to ne pomeni, da bi se morala množica teh fragmentov v popolnosti univerzuma združiti in uskladiti v nek višji smisel. Pessoeva heteronimija je množica »celih vesolij«, ki jih je nemogoče združiti v enega samega.

pessoa2     Fernando Pessoa je torej živel več življenj naenkrat; rad je poudarjal, da ni ena sama oseba, temveč cela coterie (manjši, zaprt krog oseb s podobnimi interesi), kjer ima vsak član svojo osebnost. To kliko so sestavljali heteronimi Alberto Caeiro, Alvaro de Campos, Ricardo Reis, Bernardo Soares in mnogi drugi; in celo pri nekaterih izmed njih je nakazano, da imajo več kot eno samo osebnost. Zanimivo je, da je Pessoa prijateljeval z znamenitim okultistom Aleisterjem Crowleyem, ki je verjel, da je magija lastna vsakemu človeku, ta pa se mora kot orodje odpreti geniju, danemu od neke višje sile. Samega sebe je tako ponujal demonom, ki so skozenj napisali nekatera izmed njegovih ključnih del. Pessoi, ki ni bil član nobenega iniciacijskega reda, se je magična pot zdela preveč tvegana in nevarna, bil pa je vešč astrologije in se je posluževal alkimističnega vidika okultizma, ki »vključuje transmutacijo lastnih osebnosti«.

     »V sebi sem ustvaril različne osebnosti. Nenehno ustvarjam osebnosti. Vsak moj sen je nemudoma, takoj ko se pojavi kot sanjan, utelešen v neko drugo osebo, ki ga sanja, jaz pa ne. Da bi ustvarjal, sem se uničil; v sebi sem se tako pozunanjil, da znotraj sebe obstajam samo še zunanje. Sem živ oder, po katerem hodijo različni igralci, ki igrajo v različnih igrah.«[6]

     Pessoeve »satelitske osebnosti«, kot jim pravi Jasmina Markič, so neskončna množica mask, priraščenih na njegov obraz. Kot pravi pesnik sam, nikoli ne vemo, koliko mask je še pod maskami. Ob tem se porodi vprašanje: če bi strgali vse maske s Pessoevega obraza, ali bi sploh kaj našli pod njimi? Zaradi tega vprašanja je Pessoa pogosto zapadal v depresijo in eksistenčno krizo, kajti ugotovil je, da pod vsemi heteronimi pravzaprav ni nihče (tu pride do izraza že omenjena francoska beseda personne, ki obenem označuje osebo in nikogar). Neprestano vznikanje novih oseb je v nenavadnem umu tega človeka z leti postajalo vse pogostejše, ga vedno bolj razosebljalo ter mu obenem omogočalo, da je izstopil iz samega sebe in se na ta način lahko opazoval od daleč. Dejstvo, da vedno obstaja nekdo, ki opazuje prejšnjega opazovalca, pa je ustvarilo strašljivo neskončen prostor, podoben temačnemu hodniku, ki nastane, kadar vsaksebi postavimo dve zrcali.

     Pessoa na nekaterih mestih svojega bogatega in obširnega opusa včasih deluje kot utrujen, obupan človek, ki se skuša rešiti tega neskončnega prostora in se že skoraj giblje na robu norosti. V svoji nedokončani »subjektivni tragediji« Faust zapiše: »Jaz sem pekel. Sem črni Kristus,/ pribit na ognjeni križ samega sebe.«[7] Kljub temu pa je vseskozi uspel ohraniti ostrino svojega duha in se zavedal, »da ni nekdo, da ni nihče«. S svojo nesrečo se je nekako sprijaznil in – po besedah Miklavža Komelja – svoje življenje posvetil utelešanju Nikogar. Ravno iz praznega brezna ničevosti namreč vznikajo vsi ljudje v njegovi poeziji, zato Pessoa meni, da moramo gojiti dar mnogoternosti; to, da si veliko ljudi, je namreč nasprotje temu, da nisi nihče. Po Pessoi obstajajo različne stopnje lirične poezije. Pesnik doseže najvišjo stopnjo takrat, ko se pomnoži, postane več pesnikov obenem. Takrat različna stanja duha in celo nasprotna občutja prerastejo v različne jaze. Pessoev heteronim Bernardo Soares pravi:

»Poznati samega sebe, pomeni, motiti se (…) Zavestno se ne poznati, to je pot. In zavestno se ne poznati, je aktivna raba ironije. Ne poznam ničesar večjega in bolj primernega za človeka, ki je resnično velik, kot je potrpežljiva in ekspresivna analiza načinov, kako se ne poznamo, zavesten popis nezavednosti naših zavesti, metafizika avtonomnih senc, poezija somraka deziluzije.«[8]

(Brina Jamnik)

 

VIRI:

Pessoa, Fernando. Knjiga nespokoja. Prevedla Barbara Juršič Terseglav. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001.

Pessoa, Fernando. Psihotipija: [izbrano delo]. Izbral in spremno besedo napisal Miklavž Komelj. Prevedli Miklavž Komelj, Mojca Medvedšek, Ciril Bergles. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. (Knjižnica Kondor: izbrana dela iz domače in svetovne književnosti; zv. 323)

Pessoa, Fernando. Zadnja čarovnija. Prevedel Ciril Bergles. Ljubljana: Nova revija, 1997.

Pollack, Ilse. Fernando Pessoa od A do Z. Prevedel Janko Moder. Murska Sobota: Pomurska založba, 1988.

 

Sliki:

paperbagpoetry.com/wp-content/uploads/2016/02/pessoa.jpg

dialectogram.wordpress.com/2011/10/

 

 

 

 

 

 

[1] Pessoa, 2007. 423

[2] Pessoa, 2007. 187

[3] Pessoa, 2007. 439

[4] Pessoa, 2007. 391

[5] Pessoa, 2007. 391

[6] Pessoa, 2007. 443

[7] Pessoa, 2007. 470

[8] 449

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s