Pedro Almodóvar: Julieta (2016)

getimageimage-id-3358_103447Včeraj sem iz Kinodvora stopila na dež s svežim paketom čustev, ki je puhtel okoli mojega telesa in me odrezal od dogajanja v okolici. Počutila sem se kot Julieta po smrti moža Xoana, ko je stopala po ulicah Madrida med hčerko Antio in njeno prijateljico Beatriz. Poistovetenje z glavnim likom je bilo popolno. »Med Almodóvarjevimi filmi vedno jokam« je odzvanjal v mojem spominu glas moškega, ki je sedel poleg mene v kinodvorani. Spomnil me je na enega izmed likov v starejšem režiserjevem filmu Govori z njo (2002), na Marca Zuluago, lik moškega, ki brez sramu toči solze v gledališču, pred prijateljem ali pred žensko svojih sanj. Dario Grandinetti, ki odigra Marca v omenjenem filmu, se pojavi tudi v Julieti, tokrat pod imenom Lorenzo in znova prikaže moškega, ki je sposoben odkrito ljubiti in čustvovati. Toda namesto moških čustev, ki so prikazana v Govori z njo, se v najnovejši film Almodóvarja vrnejo ženske.

»Nočem se več vračati,« Lorenzu pove Julieta (Emma Suarez) v prvem prizoru filma, medtem ko pripravlja svoje knjige za selitev na Portugalsko. V Julietinih besedah je čutiti, da se s tem ne nanaša zgolj na vrnitev v Madrid, temveč predvsem na skrivnosten boleč spomin v preteklosti, ki je Lorenzu neznan. Že v drugem prizoru se zgodba nepredvidljivo zasuka, saj Julieto močno pretrese srečanje z žensko po imenu Bea, ki očitno spada v tisto preteklost, ki ji je Julieta želela pobegniti. Julieta si takoj po srečanju premisli glede selitve na Potrugalsko, pusti Lorenza in se preseli v svoje staro stanovanje, kjer prične pisati o svoji preteklosti. Zgodi se tipičen almodovarski skok v preteklost, ki počasi razkriva vprašanja, ki so se nam odprla na začetku filma in nas ves čas napeto drži v pričakovanju. Almodóvar vzdržuje oziroma celo stopnjuje pričakovanje s svojimi značilnimi namigi, zavajanji in prikrivanji.

Julieta odpira bolj vsakdanje teme kot večina režiserjevih filmov. Almodóvar se tokrat ne ukvarja s perverzijami, drogami, s človeškostjo posiljevalcev, morilcev ali pedofilov, temveč opisuje življenje Juliete, njeno strastno iskrivo mladost in kasnejše boleče soočanje s smrtjo in izginotjem njenih najbližjih. Kljub prikazovanju življenja povsem vsakdanje ženske, nam je vseeno jasno, da gledamo film Pedra Almodóvarja, saj upodablja močna čustva ljubezni, ljubosumja, soočanje s smrtjo in z njo povezano bolečino ter travmo. Film je še bolj almodovarski zaradi hkratnega pojavljanja nasprotujočih si dvojic slabo-dobro, ki si medsebojno zabrisujejo vrednostne predznake. Primeri sicer niso tako skrajni kot v Govori z njo, kjer Benigno (Javier Camara) s posilstvom obudi Alicio (Leonor Watling) po štirih letih kome, vendar zlovešča smrt v Julieti na začetku in na koncu filma vseeno postane znanilec nečesa dobrega in novega.

Zgodbe ljubezni in izgube se vrtinčijo okoli strašne krivde, ki vedno bolj poveša ramena Juliete in seva skozi njen potrt obraz. Krivda se kot leitmotiv vleče skozi celotno pripoved, narašča in se prelaga z osebe na osebo. Navidez običajno čustvo razkraja osebnosti posameznikov in uničuje njihove odnose. Pripoved, ki skozi Julietino opisovanje skrivnosti zdrsne daleč v preteklost v noč na vlaku se prične s občutkom krivde zaradi samomora naključnega neznanca, ki ga spozna v kupeju. V isti noči, ki že tako naelektrena, da komaj še dihamo spozna Xoana (Daniel Grao). Naelektreno ozračje, polno strahu, občutka krivde in tesnobe se sprevrže v strastno ljubljenje Juliete in Xoana, ki ga vidimo zgolj kot odsev v oknu vlaka. Tisto noč Julieta zanosi, preseli se k Xoanu, rodi hčer Antio (Priscilla Delgado) in nadaljevanje izgleda medeno. Toda trinajst let kasneje se med njima odvije usoden prepir, Xoan se po prepiru odpravi na ribarjenje, preseneti ga nevihta in morje s smrtonosnimi valovi pogoltne vase njegovo telo. Julieta se v trenutku postara, Igralko Adriano Ugarte zamenja Emma Suarez, saj se Julieta spremeni v potrto mamo s sključenimi rameni, upadlimi lici, mimo katere življenje le še teče, ali kot se izrazi sama: »vsak dogodek je zgolj napoved naslednjega dogodka.« V grozljivem životarjenju iz njenega življenja nenadoma izgine še hči Antia (Blanca Parez) in razkrije se nam skrivnostni zaplet z začetka filma, skrivnost modre kuverte in raztrgane fotografije, ki se je skrivala v njej. Ko Antia odide, se Julieti prikazujeta podobi moških, ki sta umrla, sama v sebi se posede na obtožno klop in se izreče za krivo. Šele proti cachecachejuillet59koncu filma Julietina in Xoanova prijateljica Ava (Inma Cuesta) razkrije, kako zelo se je razrasla krivda in kako boleče posledice je prinesla s sabo. Mrakobna prerokba s sredine filma, ki je položena v usta gospodinji Mariane (Rossy de Palma) se kar naenkrat prikaže v drugačni luči in pričnemo se spraševati o postranskosti tega lika. Close up gospodinjinega obraza z zašiljenim kljukastim nosom, z enim očesom bolj priprtim kot drugim in grozljivo glasbeno spremljavo se prikaže kot osrednji trenutek filma, ki ne samo da vsebinsko zgoščuje pripoved okoli sebe, temveč se prav tako kaže kot časovni znanilec, saj prikaže dobo trinajstih let kot tisto, ki prinaša ponovitev starih grehov in novih smrti. Vendar Almodóvar v sebi lastnem slogu tretjo smrt zaznamuje z novim začetkom, ki ostane odprt in ponuja možnost delne obnove starih izgub. Počen vokal Chavela Vargasa nas pospremi skozi zaključno špico ven iz pripovedi in na presunljiv način izpoje občutek krivde, ki je kulumniral skozi film.

Melodrama Julieta je bolj kontrolirano barvno nasičena kot prejšnji Almodóvarjevi filmi, toda še vedno v režiserjevem stilu. Dobesedno in figurativno. Intimna pripoved je namreč rdeča kot srce, ki si ga vtetovira Xoan in v katerega nevihta vreže ostro zarezo. Rdeča kot Julietina bluza na začetku filma, ki ustvarja iluzijo, da se bo odvrtela scena na gledališkem odru kot v Govori z njo. Razburkana je od strasti in nepričakovanih dogodkov – kakor morje v katerem utone Xoan in kakor morje v katerega odpluje Odisej, ko se odreče Kalipso in njenim ponudbam nesmrtnosti, ki ga Julieta opisuje v začetku filma. Simboli iz sedanjosti se stapljajo s simboli iz preteklosti, preteklost osmišlja sedanjost, vzorci ponovitev se vrtinčijo kakor voda v katero Julieta in Antia streseta Xoanov pepel. Film Julieta bi lahko opisali z besedami Hume (Marisa Peredes), ki odigra vlogo igralke v filmu Vse o moji materi (1999): »Mešanica stekla in dragega kamenja.« Skratka, Almodóvar je zopet upodobil življenje, ki je vredno ženskih in moških solza v javnosti.

Ana Marinšek

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s