Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Svetovno znani Haruki Murakami, japonski pisatelj, stvaritelj kultnih romanov Norveški gozd, Kafka na obali, Ljubi moj sputnik, tudi v svojem zadnjem delu v zgodbo vsakdanjega protagonista vpelje poezijo glasbe. Ljubezen do poslušanja in okušanja klasičnih glasbenih bravur imajo domala vsi nastopajoči, ali pa do nje gojijo vsaj pozitiven odnos. Brezbarvni Tsukuru je nežna pripoved o izobraženem, dobro situiranem in umirjenem – podoba, tako znana iz prejšnjih del – moškem, ki se sooči s svojo preteklostjo. Pisatelja ne zanimajo zapleteni družinski odnosi, svojih likov ne vpne v okvir psihoanalize, tokrat je srž problema v odsekani prijateljski idili.

Japanese writer Haruki Murakami received Franz Kafka Award 2006

Romanje Tsukura Tazakija pripelje vse do Finske, da bi dokončno spoznal osvobajajočo resnico in končno polno zaživel. Vseskozi pa ga spremlja ljubezen do vlakov (dela kot inženir), samota (en prijatelj, za katerim se kasneje izgubi vsaka sled) in glasba (ni poznavalec, niti fanatični oboževalec, zgolj vestni poslušalec). Protagonist navzven ni nič posebnega, še v njegovem imenu se ne skriva barva (od tod poimenovanje ˝brezbarvni˝), a je izjemno empatičen in dopadljiv. Seveda tu ne gre spregledati Murakamijevega že kar pogosto plasiranega dejstva o poštenih, skromnih in prijaznih moških, nežnih in čutečih, še kako razumevajočih do žensk. Četudi res malce zbode dejstvo o vseh krepostih, pa je pripovedovanje njegove zgodbe tako krhko, nežno in nevsiljivo, da se s protagonistom zlahka poistovetimo. Izgubljeno prijateljstvo – v srednji šoli je bila peterica nerazdružljiva – žene Tazakija po poteh polpretekle zgodovine, ko odkriva sledi in išče odgovor na svoj zakaj. Morda bi se sam že nekako sprijaznil s svojo samoto in ranami, če ga k dejanju in aktivnemu iskanju ne bi vzpodbudila ljubezen. Ženska, ki je tiho vstopila v njegov popredalčkani vsakdan, je odločna, močna in samozavestna. Za iskren partnerski odnos zahteva čisto preteklost. Tako se junak odpravi na popotovanje, kjer v bistvu spoznava samega sebe in brezpogojno sprejema dejanja bivših tovarišev. Vsem je že zdavnaj oprostil, zato je bolečina manjša, spoznanja pa intenzivnejša: ˝Oba sta v določenem trenutku odšla iz njegovega življenja. Povsem nepričakovano, ne da bi mu povedala razlog za to. Ne, nista odšla. Bolje rečeno, izločila sta ga iz svojega življenja, ga pustila za sabo. Tsukurija je to seveda prizadelo in še vedno je nosil te brazgotine. Ampak kaj nista v resnici onadva utrpela večjih ran, večje izgube? Tako se mu je dozdevalo zadnje čase.˝ Cilj je dosežen – pozorno je poslušal pripovedi bivših prijateljev -, človeška ranljivost je peterico povezala in tudi razdružila. Junak ne obsoja in ne obžaluje več, tako se je pač zgodilo, sedaj je končno izvedel tudi razlog.

Murakami v najnovejši roman – v izvirniku je izšel leta 2013 – infiltrira vse elemente odraščanja, samote, ljubezni, odpuščanja in nezavedne bolečine. Vendar iz knjige veje svojevrsten optimizem, ko se posameznik odloči pobrskati po arhivih zgodovine in nekdanjih medosebnih vezi, in zajadra v neznano. Pisatelj je dober poznavalec majhnega človeka z vsakdanjimi problemi in radosti, zato je vedno aktualen.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s