Rosa Liksom – Temni paradiž

Sveža doza skandinavske mrakobe.

» Fant je metlo namočil v vodo in postrgal strjeno kri s kosov (kitovega) mesa. Občutil je žalost. Vsi ti zaledeneli severni griči, vseprisotna voda, gosta kri in smrdljivo meso so bili tudi njegova usoda. Živel bo samo zato, da bo nekoč umrl. «

V začetku meseca julija, ko je poletje na vrhuncu in nam glavo polnijo le neumnosti in vragolije, je pri Cankarjevi založbi izšla knjiga Temni paradiž, finske avtorice in vsestranske umetnice Rose Liksom. Mali kaliber literature, ki nedvoumno in udarno doseže svoje mesto. Skandinavski avtorji so znatemni paradižni po neki posebni melanholiji, ki jo prinese življenje na robu arktičnega kroga in omenjena knjiga nedvomno vzdržuje ta sloves. V dolgih zimah in nočeh, ki jim ni mogoče najti kraja, ima človek namreč  veliko časa za razmislek in kontemplacijo, ki pa s seboj prinese nenavadne domneve in zaključke.

Med platnicami Temnega paradiža najdejo svoje mesto vaški posebneži, divjaške blondinke, obsesivno-kompulzivni otroci izobilja, narkomani, pijanci, morilci in filozofi, ki bivajo v temini, pod težkimi balvani moderne družbe, v senčnih kotičkih osame, na mestnih ulicah, pred našimi očmi in še pogosteje, na vaških makadamskih poteh. Knjiga je sestavljena iz niza kratkih zgodb, ki vsaka posebej tvori lastno, mnogokrat povsem nezaključeno enoto. Čeprav so kratka poglavja med seboj povsem nepovezana, pa prav vse po vrsti preveva značilna in povezujoča melanholija in ironija. Jezik je sam po sebi precej sterilen in suhoparen, kratki stavki, neokrancljani opisi, nenavadno neoseben ton, vendar nam prvoosebne pripovedi odpirajo neverjetno intimen in svež vpogled v življenje in odklon vsakdana, ki se odvija za zavesami osvetljenih mestnih fasad in za vrati osamljenih kmečkih poslopji. Zgodbe, ki polnijo strani Temnega paradiža so fantastične, šokantne in tragične, a svojo tragiko, ki nemalokrat prerase v pravo in redko tragi-komiko, nikakor ne razglašajo senzacionalistično in prostaško. Ton pripovedi je, ne glede na dogajanje, umirjen in pri stvari, pisateljica nam namreč posreduje le zgodbe in te zgodbe piše življenje, ki se odvija vse okoli nas. Pišejo jih uspešni poslovneži, ki po dnevu odgovorne službe sanjajo o mučenju in umoru, pišejo jih osamljene gospodinje in žene, ki se že leta ne smejijo več, obubožani kmetje, sami na svetu in pozabljeni, zapiti posebneži in skriti narkomani, tvoj sosed, moj sosed, tujec, ki sedi pred tabo na avtobusu. Glave jim polnijo misli, ki so nam znane, a oddaljene in nedosegljive kot galaksije, misli o življenju, njegovi nepredvidljivosti, minljivosti in neznatnosti.

Branje Temnega paradiža v obsijanih in upanja polnih dneh avgusta je bilo podobno besnenju poletne nevihte. Silovito, udarno, na trenutke strašno in tesnobno, a jutro ki sledi srditi nevihti je vedno najbolj mirno in najsvetlejše. Ko namreč pokukaš v temne kotičke, na senčno stran, sonce neizogibno zasije močneje.

Jerica Šemerl-Harmel

Foto: http://www.emka.si/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s