Vojna: krvavi niso zgolj vojaki

Nominiranec za oskarja za najboljši tujejezični film letošnjega leta, film Vojna, na platna prinaša naturalistično zgodbo o krvavem zgodovinskem madežu, ki je drastično vplival na življenja posameznikov.   Režiser Tobias Lindholm, Danec, slovenskemu občinstvu poznan po filmih Lov in Ugrabitev, je s tokratno tematiko zarezal v srž dogajanja v Afganistanu. Če je v Lovu, kjer briljira Mads Mikkelsen, zgodba postavljena v manjši skandinavski kraj – kjer vsak o vsakomur ve vse – je Vojna topološko razgiban film, sekvenčno nihajoč med Dansko in Afganistanom. In ne, dotični produkt sedme umetnosti ni zgolj film o klanju v samem žarišču; Lindholm celo preseže okvir ˝vojne drame˝, ko vanj integrira intimno družinsko zgodbo.  Logika oziroma filozofija vojne ni le boj med sovražnikoma, saj v kontekst nesmiselnega morjenja vedno vključi tudi civiliste.

vojna1

Bližnji vzhod, problematična svetovna točka, kjer se nahaja tudi protagonist filma, Danec Claus Pedersen, gledalcu odstrne grozote vojne. Prvi del, kjer spoznamo junaka, očeta in moža, ustvarja napetost, tesnobo in mračno atmosfero, ki ne spusti iz primeža prihajajočega zla. Vojna ni mir in v njej je možno vse; tudi prevare, napačne odločitve in moralno sporno mišljenje. Kaj je morala v sami matici pobijanja, ko človek komajda nosi svoj naziv? V klobčič nesmiselne morije, kjer vsaka logična misel propade že v osnovi, se ujame tudi Claus, ko reagira nagonsko, s temperamentom ranjene živali, ki se bori zase in svoj podmladek. Režiser ne manipulira in ne zavaja; vsaka slika je fabula zase, ki si jo gledalec po svoje ukroji, zmontira ali ji zgolj prisluhne. Moč enega samega človeka je v primeru vojne vihre vprašljiva in vredna debate, njeno izkoriščanje pa velikopotezno ter malodane prepotentno. To je zgodba sicer dopadljivega protagonista, ki tone v neužitni koktejl laži, samoprevar, reduciranih odnosov in zgrešene vojne mentalitete. Afganistan je pomota, utopija, slabo zrežirana tragedija, ki ne prizanaša. Tudi najboljšim ne. In hej, komu v centru klanja sploh podeliti titulo superiornega?

Nobene patetike ni v moraliziranju – drama je definitivno podvržena etični notíci -, saj je film drastično odmaknjen ameriškemu videnju krvavih prizorov. Morala je ali je ni, v Afganistanu pač ni prostora za razmislek o (ne)smislu vojakovega ravnanja. Da se pravo vmeša v prakso, je napaka, na kar Lidholm eksplicitno podčrta. Vojna se ne konča samo z zmago ene strani, teoretično nadaljevanje sledi v državi, ki že stoletja ni bila bitke, zato je proces absurden, glavne figure pa groteskne. Na papirju je lahko vsak vojak! Ko država, Danska, pripelje svojega moža med težke in okorele zidove hrama pravice, se vihra ponovi. Tokrat jo doživlja tudi junakova družina, tako daleč, a vendarle izjemno blizu dogodkom, katerim je bil priča le Claus. On ve, drugi teoretizirajo, premetavajo zakone in rekonstruirajo Afganistan.

Posledice odločitve – v samem žarišču – so dolgotrajne, razvlečene, tudi tako ˝po evropsko˝ obravnavane. Protagonist ve svoj prav in se sigurno zaveda tudi svojega dolgá, a pravni sistem terja svoje. Sistem zahteva aktivno sodelovanje družine, ki trpi kljub Clausovi vrnitvi. Konec vojne še ne prinese miru; tistega notranjega, najpomembnejšega, tako ali tako nikoli ne. In človeka najprej v zvezde kovati, doma (na varnem) pa raztrgati, premetati in čustveno še bolj oslabeti? Tudi v Skandinaviji ni vse pravljično!

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s