Življenje vilinov: Pravljica za vse!

Novi roman priljubljene francoske pisateljice Muriel Barbery – v začetku septembra je obiskala Ljubljano -, ki je slovenske bralce pred leti navdušila z Eleganco ježa, je tokrat obarvan s fantazijo in brezmejno domišljijo. Diametralni odmik od načina pripovedovanja v Eleganci – realistični roman s pridihom magičnosti -, je presenetljiv, a nič manj dopadljiv. Bolj kot s spletkami, snobi, marginalci, zapostavljenimi pubertetniki in samovšečnimi laiki – kakor je to počela v prejšnjem delu –  pisateljica v Življenju vilinov simpatično in nevsiljivo manevrira z nadnaravnimi močmi, domišljijo, lepoto vsakdanjih stvari, skrivnostmi glasbe, živalmi, nadzemeljskimi ljudmi, starimi zdravilkami in čudežno močjo narave na sploh.

življenje vilinov.png

Pripoved je mestoma pravljična, nadrealistična, poetična in izjemno mojstrsko oblikovana. Fokus je na nenavadnih in nevsakdanjih okoliščinah, ki dve protagonistki, dekleti, oblikujejo na poseben način. Roman je nedvomno hvalnica življenju, vsem preprostim stvarem, katerih človeško oko ne spozna tako zlahka. Avtorica v dve vzporedni pripovedi implicitno vplete motiv notranjega miru, zadovoljstva, lepote glasbe, skromnosti, svobode in spoštovanja narave.

Ubrani preplet narave in glasbe se bo – predvidoma v naslednjem letu – izšel v nadaljevanje o čisto resnični vojni. A za začetek je pred nami nežna, spevna, a nič manj udarna zgodba o iskanju svojega prostora pod soncem, ki je dosegljiv, če le dovolj prisluhnemo notranjemu glasu, melodiji tulipanovih listov in šepetu prastarih dreves.

Dve deklici, ki pišeta čisto drugačni zgodbi – Maria živi na vasi, kjer prav zaradi nje življenje postaja čedalje lepše, Clara pa v sofisticiranem Rimu neprestano vadi klavir -, se na točki notranjega uvida odločita spoznati. Sila ju vleče skupaj, četudi je vmes polno ovir, intrig in zapletov. Tudi umetnost je v romanu postavljena na piedestal; poleg narave ravno moč glasbe omogoči premik k ˝duši dvojčici˝: Clara je vedela le to, da ne sanja, temveč da prav zdaj gleda v Marijin svet daleč gori na severu. Medtem ko je igrala, je gledala skozi velikanski kalejdoskop, njeno oko je strmoglavljalo vanj kakor orel in ob vsakem zamahu s perutmi razbiralo več podrobnosti prizora. Zdaj si je lahko pozorno ogledala obraze moških in žensk, ki jih je na koncu prvih sanj le preletela.

Vilinki sta, mitološki bitji z nadnaravnimi močmi; Maria se je celo mladost spogledovala z vaškimi zdravilkami, spoznavala moč rastlin ter zelišč, Clara pa poleg talenta za glasbo premore nenavadno empatijo. Čarobni deklici torej, četudi fizično ločeni, stalno miselno povezani, ki pa prenašata čisto resnično sporočilo. Ljubezen do narave in bližnjega lahko premaga tudi vojno, na katero konec romana vse glasneje namiguje. A moč, ki jo premoreta drobni deklici, opaja bodoče vojake: Sta Maria in Clara tisti, ki ju pričakujemo? Tega še nihče ne ve. Vendar se srčno bojujeta in njima se lahko zahvalimo za to, da nas poživlja upanje; prva bitka je pokazala, kako neustrašni in dobrosrčni so njuni človeški zaščitniki.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s