Umberto Eco: Nulta številka. / Jutri, ki ga ne bo ali pa vsaj ne bo takšen kot se bo zdel.

img_20160921_201435

Umberto Eco je eden najvidnejših italijanskih filozofov, ki se je ukvarjal predvsem s semiotiko in medievalistiko, pisal je tudi družbeno kritične članke, literarne študije itd. Svoj prvi postmodernistični roman Ime rože, ki je odraz njegovih študij jezika in teksta kot odprtega teksta, ki privzdiguje funkcijo aktivnega bralca, je napisal šele pri petdesetih letih, sledili so romani Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Baudolino, Skrivnostni plamen kraljice Loanne, Praško pokopališče, pričujoči roman teorije zarote (ali pa morda paranoje) Nulta številka, ki je izšla v prevodu Vasje Bratina letošnjega leta pri Mladinski knjigi, pa je njegov zadnji roman.

Postmodernisti so v odporu do modernizma z uporabo metafikcije (fikcija o fikciji) na kocko postavili zavest, ki je veljala za še edini temelj resničnosti. V boju s tradicijo so se ji izognili in hkrati poklonili tako, da so jo začeli preigravati, se nanjo nanašati in jo v slogu citiranja vnašati v nove tekste. Citat citata je postal prepoznavni prijem postmodernistov in ta se poleg referenc na drugo literaturo in zgodovino (ki jo preigrava, ponuja nov pogled na dogodke ali pa z njo zavaja bralca)  kaže tudi pri Nulti številki. Smiselno bi bilo povedati, da se je Eco navduševal predvsem nad mojstrom Borgesom. Ecov subjekt (če ga sploh še lahko tako imenujemo) se zaveda problematike uporabe citatov, s tem se tudi diskreditira kot pisca a hkrati resignirano citira še naprej, saj se je odrekel govorjenju v prvi osebi, to zdaj prepušča drugim. Gre za tipičen primer izgona subjekta, ki je pravzaprav skupek že neštetokrat povedanega; jezik je strukturiran kot zavest, njegovi pomeni drsijo v neulovljivo in prinašajo vedno nove označevalce in označence, hkrati pa tudi neštete interpretacije. Postmodernistični romani so svoj navdih našli v izčrpani naveličanosti nad strukturo in si odprli prosto, celo inovativno pot z uporabo že vsega uporabljenega.

Da se pripovedovalec z zadovoljitvijo citiranja odpove svoji subjektivnosti lahko pomeni hkrati samocenzuro, odpoved lastnemu kritičnemu razmišljanju in plemensko sledenje že utrjeni privajeni poti – ljudi ne le, da je strah preveč vtikati nosove kamor naj jih ne bi smeli in iskati resnico, dejstvo je, da so navajeni vsega groznega in jih resnica (pa če tudi prirejena) ne more več dotakniti.

V Nulti številki se srečamo z italijansko zgodovino, pravzaprav z dvomom v resničnost zapisane zgodovine iz časa Mussolinija, s povezanostjo vseh stvari, ki se vrtinčijo v paranojo in so v tako zelo neverjetnem razmerju, da postajajo že verjetna in logična celota, z manipulacijo medijev – ponudi nam vpogled na uredniške sestanke, kjer so razgaljeni novinarski postopki – korupcijo, zarotami… Eco vse to počne s pridihom humorja – svet je kljub vsemu lahko lep – samo obrniti se je treba stran in se zadovoljiti s svojim lepim gnezdecem, ki ga težko plačujemo. Okvir romana je časopis Jutri, ki naj bi ga naročil tajkun, ki ima v lasti številne hotele, domove za upokojence in vodi sumljive posle. Ker pa mu vse to ni dovolj si omisli, da bi do drugih ciljev lahko prišel s časopisom, ki ne izhaja, ampak obstaja v nultih številkah, ki bodo natisnjene samo v nekaj zaupnih izvodov, da jih bodo videle prave osebe. Gre za tipično manipulacijsko, izsiljevalsko potezo, ki bi v težave lahko spravile visoke politične in finančne kroge. Ker bodo želeli, da misel na časopis opusti, mu bodo to dejanje morali plačati s sprejemom v svoj krog. Z resnico o časopisu, ki nikoli ne bo izhajal sta seznanjena samo glavni urednik, ki ima popoln načrt kako rešiti svojo rit in naš tako imenovani junak, majhen človek, prekarec, ki bo njegovo rit odnesel. Roman prinaša še eno pomembno idejo – pravi bedaki so v bistvu tisti, ki veliko znajo, saj več kot nekdo ve, manj se njegovo življenje vrti v pravo smer. Tipičen primer takega človeka je Maia, ki je zelo inteligenta, vendar se v tem skorumpiranem svetu medijev nikakor ne more zriniti v ospredje, da bi pisala resne in resnične članke. Je to sploh mogoče? Je sploh kdaj bilo mogoče? Ali pa je vse kar mislimo, da vemo samo dobro prirejena resnica?

Na koncu si Maia želi oditi v Srednjo ali pa Južno Ameriko, kjer vsi vedo o vseh vse, nepoštenost, pokvarjenost in nasilje gredo z roko v roki in se razgaljeno sprehajajo po cestah, kjer jim policisti mežikajo in jih negujejo za dobro podkupnino. Ecov razosebljajoči se subjekt, roman zaključi z mislijo, da bo kaj kmalu tako tudi v Italiji in pravzaprav povsod po svetu.

 

Tjaša Plazar

Umberto Eco: Nulta številka, 2016, Mladinska knjiga

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s