Ustava Republike Hrvaške v Kinodvoru

getimageimage-id-3453_105941     Ustava Republike Hrvaške se po mnenju Rajka Grlića bere izjemno lepo, saj je polna prijetno zvenečih besed o medsebojnem spoštovanju in solidarnosti. Dejstvo, da ima to lirično besedilo kaj malo povezave z dejanskim stanjem današnje družbe, se je hrvaškemu režiserju pokazalo kot izvrstna os, okoli katere se vrti njegov najnovejši film. Ustava Republike Hrvaške je prejela dve vesni – za najboljši manjšinski koprodukcijski film in za najboljšo kostumografijo, z montrealskega filmskega festivala, na katerem je doživela svojo svetovno premiero, pa se je vrnila z glavno nagrado. Z včerajšnjo premiero v Kinodvoru je film začel svojo pot tudi po slovenskih kinematografih, kjer se bo gotovo počutil kot doma, saj naša ustava po leporečenju prav nič ne zaostaja za hrvaško.

     Rajko Grlić pri svojih junakih, ki jih je zasnoval skupaj z znanim hrvaškim pisateljem Antejem Tomićem, na lahkoten in zabaven način raziskuje globoko zasidranost podedovanega mišljenja in vrednot, ki je nemalokrat izvor sovraštva do vsakršne drugačnosti. Takšen je na primer homoseksualni profesor zgodovine Vjeko Kralj, presenetljivo zagrizen nacionalist, za katerega izvemo, da je takšen zaradi vzgoje, ki je je bil deležen v mladosti. Njegovih prepričanj ne omaje niti naslije homofobov, zaradi katerega pristane na urgenci, in ko ga nesreča združi s sosedo medicinsko sestro in njenim možem Srbom, pride do mnogih komičnih situacij. Film na zanimiv način pokaže, kako zmore stiska iz človeka potegniti najboljše in obenem najslabše, ter kako zlahka ljubezen oziromaustava-republike-hrvaske_04 zaščitniškost postane vzrok za sovraštvo. Na prvi pogled lahkotna, vendar vseeno globoka zgodba vsebuje veliko grenkobe, ki jo neprestano seka učinkovit, neusmiljen humor. Slednji s svojo družbeno kritičnostjo ni cenen, deluje pa tudi situacijska komika. Sam po sebi je denimo smešen že lik srbskega policaja z disleksijo, ki ima težave pri učenju ustave Republike Hrvaške.

     Večplastnost Grlićevih likov, zaradi katere jih je nemogoče pospraviti v ločene škatlice ali jim nadeti le posamezno etiketo, je že sama po sebi dovolj močna trditev, zato režiserju ni treba moralizirati, temveč pusti, da neprisiljeno stoji sama zase. Kljub različnim prepričanjem, ki se jim junaki Ustave Republike Hrvaške ne odpovedo vse do konca, so prisiljeni živeti v sožitju, četudi je med njimi še vedno slutiti nekakšno sled hinavščine. Konec ostaja odprt, sovraštvo je še vedno globoko zakoreninjeno in na prostosti – kot nepridiprav, ki psom nastavlja klobase, napolnjene s črepinjami in je za film velikega simbolnega pomena. Kjub temu se izkaže, da je medsebojno spoštovanje ključnega pomena za družbo, ki lahko obstaja le z združevanjem raznolikosti.

Brina Jamnik

Slike: Kinodvor

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s