Naš vsakdan v Kinodvoru

Ines Tanović pravi, da je svoj prvi celovečerni film Naš vsakdan (Naša svakodnevna priča) posnela predvsem zase, ker želi ohraniti spomin na svojo lastno zgodbo. Njena pripoved tako predstavlja tenkočuten prikaz vsakdanjega življenja in težav, ki so značilne za povojno generacijo v Sarajevu, hkrati pa se v njej plastijo trenutki življenja, s katerimi se zlahka poistovetimo tudi v našem kulturnem prostoru.

Skozi celoten film je močno izražen medgeneracijski konflikt, ki se še posebej zaostruje med Sašo (Uliks Fehimu) in njegovim očetom Muhamedom (Emir Hadzihafizbegović). Saša je zaciklan v neuspeh, vrti se v začaranem krogu negativnih prepričanj, v katerega ga pahne neuspešno iskanje zaposlitve. Muhamed ne more razumeti, da je zaposlitev za nedoločen čas danes postala fikcija in zato svojega sina, ki pri petintridesetih letih še vedno živi pod njegovo streho, prezira in imenuje za zgubo. Vse niti v svojih rokah drži mama (Jasna Beri), ki nosi požrtvovalne lastnosti starejše generacije mater. Marija vsak dan vlaga nepotrebne količine ajvarja, zagovarja odsotnega očeta in propadlega sina, prvemu lika srajce in pripravlja kosilo, drugemu pa vsako jutro neumorno pripravlja sok iz rdeče pese, da bi ohranjal zdrav imunski sistem. Liki se skozi celoten film soočajo z realnimi in težkimi trenutki življenja, a vseeno iz dvorane ne odidemo zagrenjeni in prikrajšani za voljo do življenja. Ines namreč v film vpelje ravno prav odmerjena čustva, ki jim ne dodaja teže, hkrati pa jim je ne odvzema. Zgodba je podana realistično, prikazano je torej življenje kot tako, kjer se lahko resnično zjočemo, resnično nasmejimo in valovimo v njegovem naravnem toku dalje.

Film v umirjenem ritmu s številnimi detajli, ki ga podpirajo v vsakem prizoru, kažnase-vsakdanje-zivljenje_03e izrazito sarajevski značaj. Vanj sicer vstopimo skozi zamegljeno ozadje Tromostovja in Frančiškanske cerkve, katere zvonovi odbijajo v znanem ritmu in zvenu, vendar se v naslednjem prizoru preselimo v Sarajevo in tam ostanemo do konca filma. Življenja likov se odvijajo ob točenju kave iz značilnih bakrenih džezvic, ki so lite iz enega kosa, ob malici in steklenici rakije v frizerskem salonu, kjer obiskovalke sedijo pod havbo in čakajo na pričesko, ki enostavno ne more biti drugačna kot je. Pojavljajo se značilni bosanski dovtipi premešani s cinizmom, ki plavajo skozi dimno zaveso neštetih cigaret. Tako je Aljo (Boro Stjepanović) tipičen lastnik frizerskega salona, ki ga je krepko povozil čas, a vseeno stresa šale o Muju in Hasu, Muhamed je tipičen oče in direktor starejše generacije, ki mu propada podjetje ter zahaja v salon na moške pogovore o izgubljeni zlati dobi ob kozarcu žganja. Liki se na tak način prevešajo v generacijske in kulturne tipe, ohranjajo bosanski patos, ki se uravnoveša z brezbrižnostjo, a vendar nikoli ne preide v resno praznino brezupa, saj se na vsakem koraku sooči s humorjem.

Pita Mujo Hasu koji mu je najdraži film koji je gledao. Haso: »Moja svadba, ali unatrag.« Mujo: »Zašto unatrag?« Haso: »Muzika mi vraća pare, jagnje se opet slaže, a Fata ide materi.«

Najpomembnejša tema filma se kaže skozi sopostavljanje pretekle vojne in današnjega časa, ki po Aljovih besedah ne more iz svoje kože. Ines Tanović na pretanjen način prikaže uničenje utopije zlate dobe v prihodnosti, ki naj bi prinesla nekaj lepšega. Ideja je sicer podana skozi konkretno zgodovinsko travmo, a vendar jo lahko prenesemo na katerokoli bitko življenja. V vojni je enostavno treba zdržati, jo prenesti in potem ko se konča, bo vse drugače in lepše … toda v enem od frizerskih pogovorov moški spoznajo: »Čak i u ratu nama je bilo bolje.« Film na tak način uprizori nostalgijo na ravni zavesti, zatorej ne nostalgijo po starih časih, temveč po starem upanju. Prikaže, zakaj je lažja borba z realnim sovražnikom, kot boj z novo kategorijo tesnobe, ki pride za tem in grozi z odvzemom identitete, telo pa ohranja pri življenju. Če je upanje na boljši jutri lažje, kot soočanje s tem jutri, lahko sklenemo, da film sooči gledalca s težavno idejo prihodnosti, ki se je že zgodila.

Naš vsakdan je presunljiva, tragična, hrepeneča, a vendar umirjena, realistična in humorna filmska sevdalinka, ki ohranja optimizem. Upodobitev režiserke Ines Tanović je sevdah, je Bosna in je življenje.

Ana Marinšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s