Klub (El Club, 2015)

 

klub_05Ste se kdaj vprašali kaj se zgodi s tistimi duhovniki, ki jim je svetniški sij nad glavami ugasnil? S tistimi nagonskimi sleherniki, ki so se odločili verjeti v nekaj za kar niso imeli dovolj močne vere (ali pa so mislili, da se bodo tako zakamuflirali pred družbeno etiketo) in mečejo slabo luč na celotno sveto doktrino, ki s svojo otrdelo ideologijo oplaja naivne glave še danes? Tistimi, ki jih je v žarišče postavil film z istim imenom? Čilski režiser Pablo Larraín gre dlje, morda niti ne v fikcijo in mojstrsko odgovarja na to vprašanje odtavanih ovc z vzorcem odrinjene skupnosti, ki je samo drobna kaplja v morju ostude katoliške cerkve. Za slednje rabi samo obmorsko hišico, štiri pokvarjene, prisilno upokojene duhovnike, pokvarjeno bivšo nuno – paznico, zlorabljenega otroka, zdaj mladeniča, ki je ujet v prisilo ponavljanja akta travmatične izkušnje in se utaplja v alkoholu, samomorilca, ki je za njegovo travmo odgovoren, cerkvegetimageimage-id-3442_104730nega psihologa, ki stoji na nekakšnemu razpotju med peklom in nebesi in predstavlja cerkveni vrh, psa, kateremu se bo nujno nekaj zgodilo v osrčju skrbno skovanega načrta pometanja pod preprogo, izvirni greh in možnost odrešenja. Če si del Cerkve, se da dejanja vedno preložiti na boga. Skratka, ti pomilovanja vredni starci, obsojeni na zapor z možnostjo odhoda in s čudovitim razgledom na morje, s prepovedjo predajanja užitkov, ki jo seveda kršijo, plačujejo grobo kazen za svoja dejanja. Vsak izmed njih dobro prakticira vsaj štiri smrtne grehe in zvesto pozablja božje zapovedi. Izpod preproge se, ko se njihovem klubu pridruži še en umazan njim isti, počasi dviga ves tisti skrbno pometen prah. Dekade ustaljenega monotonega življenja, ki ga oživljajo samo še pasje dirke (pohlep, požrešnost, zavist, jeza) obljubljajo usoden prelom, v menjavo atmosfere, v pravi pekel.

Subtilnem razbijanju monotonosti, razgaljanju nagonov, strasti in pravih jazov skozi ekonomične izpovedi, pomenljive in napete tišine, se primeša groza, ko se ponovno izkaže, znano dejstvo, da pastir pravzaprav kklub_09olje svoje ovce. Cerkev se pokaže kot tipičen režim, ki postavlja norme in vrednote, ki obstajajo samo v teoriji in pričujoč film je pravi eksempel, če še malo ironiziram, prakse moralnega nauka na izprijenem križu, izvoru vsega zla, ki so ga iznašli sami.

Film podčrtata neiskrena, zavrnjena prošnja za odpuščanje in umivanje nog, ki v klub prinaša navidezno očiščenje, možnost pokore in novo vprašanje: kaj se bo zgodilo z žrtvijo, ki ji je bila ponujena roka rablja?

Tjaša Plazar

Slike: http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/el-club/

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s