Bella Figura v MGL-ju : Ljudje se zelo radi malo pretvarjamo

Umetnost je odraz obdobja v katerem je ustvarjena, odseva njegovo veličino, še prevečkrat pa boleče izpostavi njegove slabosti in zablode. Trditev, ki se nedvomno nanaša na nedeljsko, premierno uprizoritev Belle Figure Mestnega gledališča ljubljanskega. Kot otrok svojega časa je avtorsko delobf francoske dramatičarke, igralke, romanopiske in scenaristke Yasmine Reza udarno, tragikomično, polno protislovji  ter minljivih trenutkov intime in ljubezni, zamotanih v kokon nerazčiščenih čustev in osebne prtljage. V času v katerem večina ljudi svojo osebno vrednost enači z vsoto na svojem bančnem računu je težko ostati zvest svojemu pravemu jazu.

Kot nam da slutiti že sam naslov se skoraj vsi protagonisti omenjene predstave skrivajo za fasado »belle figure«. V svojih dejanjih in besedah so preračunljivi, zlagani in izmuzljivi, svet okoli sebe pa dojemajo kot neskončen niz malih in velikih bitk. Zvoki narave jih plašijo, komarji ogrožajo njihovo eksistenco, žabe in druga mala bitja se jim gnusijo, še bolj kot to pa so drug drugemu  sovražnik in večni tekmec. Mikrokozmos, ki se pod režisersko taktirko Mateje Kokol, odvrti na parkirišču mondene restavracije, bi bil prav tako lahko prerez moderne družbe odtujenosti in njene neskončne gonje za najboljšim in najlepšim. Odlična igralska zasedba (Iva Krajnc Bagola, Robert Korošec, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Jette Ostan Vejrup ) nam tako v dobri uri in pol razgali in osvetli senčno trebuševino družbe obsedene z zunanjim izgledom in odobravanjem neznancev. Glavni junaki zgodbe tako, v pravem duhu časa, govorijo veliko, snemajo neprijetne trenutke drugih, se za vsako ceno izogibajo temu, da bi sogovorniku dejansko prisluhnili, predvsem pa srž in bistvo pustijo neizrečeno. Glavnina zgodbe se tako odvija v ozadju, za opleskom »belle figure«, v nedolžnem dotiku, ukradenem trenutku, hrepenečemu pogledu, ki zapolni tišino med balastom in praznim govoričenjem, ki sestavlja njihov vsakdan.

V svoji neposrednosti in v komične vložke zapakirani brutalni realnosti nas predstava Bella Figura sooči z vse bolj vpijočimi pomanjkljivostmi našega časa. Predvsem pa tistim izmed nas, ki se ne najdemo v vrstah mladih uspešnežev in prelestnih povzpetnic, nudi intimen vpogled v medsebojne bf1odnose, ki se odvijajo za zloščenimi fasadami in na usnjenih sedežih najnovejših eno-prostorcev in urbanih terencev. Čustvo, ki me je pri tem kot gledalca napolnilo, pa je bilo predvsem pomilovanje in sočutje. Težko si je namreč predstavljati življenje ljudi, ki se v sobo polno svojih »najbližjih« vračajo kot bi se vračali na bojišče. Nepredstavljivo se je poistovetiti z nekom, ki ga je strah počitnic in nezapolnjenega časa, ki ga le-te prinesejo. Predvsem pa si je nemogoče predstavljati svojevrstne, enkratne in neskončno dragocene kosce medsebojne povezanosti, tovarištva in pripadnosti, ki se odvijajo za osvetljenimi okni stanovanj, na sedežih najnovejših limuzin,  ter na opustošenih parkiriščih mondenih restavracij.

Jerica Šemerl-Harmel

Foto: MGL, avtor Peter Giodani

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s