Marguerite: Plemenito fušanje

V času, ko naša ušesa in čute iz vseh strani napadajo pevci, igralci in povzpetniki vprašljivega talenta, ogled filma Marguerite predstavlja dobrodošlo presenečenje. Film, ki je bil v Kinodvoru premierno predstavljen v sredo nas tako, v dobrih 127 minutah, popelje skozi fantastično, glasbe polno, barvito življenje ekscentrične glavne junakinje Marguerite Dumont, ki nam, kljub svojim očitnim pomanjkljivostim, nemudoma prirase k srcu. Od ogromnem steklenem zrklu na vrtni zelenici, ekstravagantnih kostumih, vživetih fotoseansah, ob stalni spremljavi otožnih klicev pava Carusa je namreč strah pred dolgočasjem popolnoma odveč.

marguerite-1Bogata kostumska drama v režiji  Xavierja Giannolija je nastala v koprodukciji Francije, Češke, Belgije navdihu za osrednjo zgodbo pa je režiser našel v resničnem življenju ameriške bogatašinje in nesojene operne dive Florence Foster Jenkins. Le-ta je namreč pri dobrih šestinsedemdesetih letih, v lastni režiji, nastopila na odru slovite newyorške dvorane Carnegie Hall. Nenavadno življenje ameriške dive je tako v tem letu navdahnilo dva celovečerna filma, omenjeno evropsko koprodukcijo ter film angleškega režiserja Stephena Frearsa z Meryl Streep v glavni vlogi. Florence je tako, več kot 60 let po svoji smrti, končno dobila kanček pozornosti in razumevanja po katerem je tako hrepenela v času svojega življenja.

Polna satire, čustvenih intermezzov in hudomušnih prizorov, v katerih gledalec ne ve ali naj se nasmehne ali pa v zadregi povesi glavo, je omenjenamarguerite-backdrop evropska koprodukcija prava poslastica za čute, če si le pravočasno zatisnemo ušesa. Kostumografija je odlična in neverjetno dodelana, Pariz v začetku 20. let je temačen in glamurozen, karakterji so čudaški, polni notranjih demonov in skrivnosti, vse pa druži neverjetno očarljiva Marguerite in ogromna laž. Vsestranska Catherine Frot, ki je za svoj portret nenadarjene pevke prejela nagrado cezar za najboljšo igralko, namreč mojstrsko oživi Marguerite, ki je tako močna kot usmiljena, neskončno velikodušna in zvesta, ranljiva in trdoživa, predvsem pa neskončno osamljena. Ritem filma je lagoden, a se pri tem  naše pričakovanje stopnjuje vsakič, ko se glavna junakinja povzpne na oder, želimo ji namreč le najboljše in neizogibno navijamo za njen uspeh.

Dogajanje je nanizano in umeščeno v posamezna poglavja in zelo primerno je zadnji del filma naslovljen: Resnica. Nedvomno bi bila glavni junakinji prihranjena marsikatera nerodna nezgoda če bi se bili ljudje, ki so jo obdajali, z njo živeli, čutili in jo imeli nedvomno tudi zelo radi, z njo sposobni odkrito pogovoriti. Še enkrat nam tako postane jasno, da je z denarjem in vplivom mogoče kupiti zelo veliko stvari. A razočaranje, ki na koncu dotolče glavno protagonistko ni razočaranje nad najetimi služabniki, učitelji in spremljevalci, ampak razočaranje nad možem, čigar odobravanje išče skozi celoten film in v katerega prazen stol strmi na vseh svojih pevskih nastopih.

Fantastično življenje Marguerit Dumont je tako niz razočaranj in malih zmag, ki pa vse do zadnje izhajajo iz zapletene laži, ki jo podpihujejo in krepijo vsi, ki jih je v svoje življenje sprejela in jih imela rada.  Ko se življenje glavne junakinje, v kratkem odseku sesuje kot hišica iz kart, so posledice dejanj tistih, ki so ji bili najbližji, katastrofalne in tako kot mnogokrat tekom življenja si zaželimo, da bi lahko namesto živeli in trpeli, le sanjali.

Jerica Šemerl-Harmel

Foto: youtube.com, blogs.acatlan.unam.mx, http://www.sbs.com.au

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s