The Beatles: Osem dni na teden

the-one

»Če ne maraš norih, glasnih, srečnih, lepih Beatlov, potem moraš biti res čemeren omejenec.«[1] Kot oseba, ki je že več kot petnajst let kronično obsedena z Beatli, se brez najmanjšega sramu strinjam s slednjo trditvijo, ki jo je leta 1963 zapisal britanski dnevnik Daily Mirror. Lahko si torej zamislite moje navdušenje ob novici, da bodo v okviru letošnjega  festivala Liffe predvajali tudi dokumentarec Rona Howarda The Beatles: Osem dni na teden – zlasti ob obljubah napovednika, da bo film vseboval redke, še nikoli videne posnetke »fantastične štirice«. Glede na to, da sem o Beatlih videla že praktično vse, kar se je dalo (tudi več kot deset ur dolgo Antologijo), sem dvomila, da mi bo dokumentarec ponudil veliko novega. Kljub temu pa sem sklenila, da se bom pustila presenetiti in v najslabšem primeru uživala v kinematografski kvaliteti že znanih in ljubljenih posnetkov.

Nobena glasbena skupina v zgodovini ni bila toliko analizirana, oboževana in nadlegovana kot Beatli. Štiri preproste liverpoolske pobe je, še preden so se sploh zavedeli, kaj se dogaja, potegnilo v vrtinec kričečega, histeričnega fenomena, ki so mu mediji nadeli ime beatlomanija. Slednje vse do danes ni uspel nihče zadovoljivo pojasniti – niti Beatli sami. Ko so Johna Lennona leta 1966 na tiskovni konferenci vprašali, kako bi definiral beatlomanijo, je izziv brez pomisleka zavrnil: »Ne bi je mogel definirati, veste. Mnogi so že poizkusili, jaz pa ne bom. To bom prepustil psihologom; naj jo kar oni dojamejo narobe.«[2] Morda je pojav še najbolje razložil George Harrison, ki je ob neki drugi priložnosti dejal: »Mi smo bili normalni, ves ostali svet pa je bil nor.«[3]

Ron Howard se s svojim dokumentarcem poda naravnost v srce te norosti, ki je divjala med leti 1963 in 1966, njene razsežnosti pa bi bile brez slik, posnetkov in opisov, ki pričajo o njej, težko predstavljive celo danes. Da bi bolje razumeli vzrok fanatičnosti oboževalk, nam Howard najprej predstavi Beatle v vsej njihovi predrzni šarmantnosti, pri tem pa ne skopari z zabavnimi posnetki z intervjujev in tiskovnih konferenc, kjer kot iz topa streljajo duhovite odgovore na trapasta in pogosto brezobzirna vprašanja novinarjev. Kmalu postane jasno, da gre za štiri izjemno karizmatične in inteligentne ljudi, s katerimi resnično ni težko postati obseden. Vedno bolj obsedeno se stopnjujejo tudi prizori oboževalk, ki kričijo, omedlevajo, se penijo in doživljajo množične orgazme, dokler iz absurdnosti ne preidejo v nekaj, kar že spominja na prizore iz grozljivk, histerična množica pa na zombije, ki bi Beatle brez ustreznega varovanja zagotovo raztrgali na koščke. Ob tem se sploh ne gre čuditi, da so bili zaradi varnosti (tako Beatlov kot tudi njihovih oboževalcev) koncerti v povprečju dolgi le slabe pol ure.

Beatli, ta »štiriglava pošast«, ki se je dotlej lahko spopadla prav z vsem, so se na tej točki odločili, da imajo dovolj norije. Iz huronskega vpitja, med katerim niso mogli več slišati niti samih sebe, so se za več let umaknili v tišino studia, kjer so končno lahko odrasli iz najpopularnejše v najbolj kvalitetno glasbeno skupino. Tedaj je svojo skladateljsko pot začel tudi George Harrison, ki je z odličnimi skladbami kmalu stopil ob bok legendarnima Lennonu in McCartneyu. Zaradi izjemnega ustvarjalnega razvoja, ki so ga doživeli, še danes nesporno veljajo za najboljšo glasbeno skupino vseh časov, strokovnjaki pa jih po domiselnosti, inovativnosti in kompleksnosti skladb primerjajo celo s Schubertom.

Ker je kvalitetnih dokumentarcev o Beatlih presenetljivo malo, je Osem dni na teden nadvse dobrodošla pridobitev na tem področju. Četudi najbolj zagrizeni oboževalci ne bodo izvedeli veliko novega, bodo ostali zagotovo navdušeni nad redkimi, zabavnimi in celo pretresljivimi posnetki. Film si vsekakor izplača ogledati tudi zaradi čudovitih obarvanih in restavriranih posnetkov nekaterih intervjujev in tiskovnih konferenc, zlasti pa zaradi polurnega koncerta na ameriškem Shea stadionu v osupljivi kvaliteti, ki današnjemu gledalcu kar se da približa noro izkušnjo beatlovskega koncerta.

Beatli so dali svetu resnično veliko, in v letih najhujše beatlomanije so oboževalcem posvetili praktično ves svoj čas in zasebnost. Ko je David Sheff v intervjuju za Playboy leta 1980 Johna Lennona vprašal, ali obstaja možnost, da bi se Beatli ponovno združili v ustvarjanju glasbe, se torej ne moremo čuditi njegovemu odgovoru: »Zakaj bi Beatli dali še več? Mar niso deset let dajali vsega na tej božji zemlji? Mar niso dajali samih sebe?«[4]. In nerade volje se moramo strinjati…to so namreč počeli celih osem dni na teden.

Brina Jamnik

 

Slika: http://lwlcdn.lwlies.com/wp-content/uploads/2016/09/the-beatles-eight-days-a-week-the-touring-years.jpg

[1] Davies, Hunter. Beatli: avtorizirana biografija v dveh knjigah. Druga knjiga. Prevedel Tomaž Domicelj. Murska Sobota: Pomurska založba, 1980. 16

[2] http://www.beatlesinterviews.org/db66.html

[3] https://www.youtube.com/watch?v=0fFyZzqPDws

[4] http://www.beatlesinterviews.org/db1980.jlpb.beatles.html

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s