Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

lawrenceferlinghetti_newbioimageLawrence Ferlinghetti je pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, aktivist in ustanovitelj legendarne knjigarne, kasneje razširjene v zdaj že kultno založbo City Lights v San Franciscu.

Njegov glas je glas zadnjega boema z baretko, še vedno močan glas bitniške generacije. Še edini živeči predstavnik tega prelomnega, revolucionarnega gibanja, čeprav manj znan ob Jacku Kerouacu, Allenu Ginsbergu in Williamu Burroughsu, pri svojih sedemindevetdesetih letih ne misli prenehati z namakanjem peresa v neizčrpno dno mizernega vsakdana. Njegov kritiški ton se ne dotika le ameriške aktualne stvarnosti marveč zbira besede iz svetovnega jaška. Vendar Ferlighetti ne le da ustvarja poezijo, o njej tudi globoko razmišlja. To počne na samosvoj, edinstven način, kar lahko v veliki meri okusimo tudi v pričujočem naboru njegove poezije zbrane pod naslovom Prvo in zadnje vsega, ki je letošnjega leta izšla pri Mladinski knjigi. Poleg poezije zbrane iz večih zbirk, vsebuje tudi tri krajše razprave o poeziji in njeni funkciji.

Poezija je odblesk svetlobe na meču domišljije. Zasijati mora tako močno, da te oslepi.

Poezija je tisto kar je slišati iz jaškov Dantejevega požarnega izhoda iz pekla.

Ena izmed meni bolj ljubih Ferlinghettijevih definicij poezije – Poezija je ulični klepet angelov in hudičev. – domiselno sopostavlja dve nezemeljski (izmišljeni) bitji, pravzaprav več njih, v spravljivem položaju. Prostor je objektivna sprehajalnica slehernikov, pogovor je navaden klepet kot ga prakticiramo vsakdan, čas pa je utrgan iz večnosti, prestavljen v trenutek. Definicija pokaže poezijo kot izpev trenutnega stanja, oklesti jo odvečnega blišča (čeprav vnese angele) z objektivnim prostorom in vsakdanjim klepetom pa jo zbanalizira do te mere, da ne pogrešamo več negativne in pozitivne konotacije, etiket, ki ju a priori pričakujemo na hudiču in angelu. Množica nezemeljskih bitij postane povsem prizemljena, mesena, slabo in dobro postaneta del stvarnosti, o kazni in nagradi ni duha ne sluha, edino kar ostane svetega je nastajajoča poezija, ki pa je izpovedana nenaduto, iskreno, s tem pa se privzdigne sama, brez nasilnega posredovanja avtorja. Ferlinghetti tudi pri iskanju definicije poezije ostaja poetičen, definira jo s poezijo samo.

Ferlinghetti je po vzoru Baudelaira (doktoriral je namreč z naslovom Mesto kot simbol v moderni poeziji) pokazal, da je poetično tudi tisto kar načeloma velja za grdo, za stvar slabega okusa. S tem poezija postane bolj živa in bolj dostopna, kar smo dokazali na primeru zgoraj.  Poezija pa je pri Ferlinghettiju hkrati tudi nujni medij upora, bojevnica proti mlatenju prazne slame in noremu preobilju tiska, tisto čudovito kar ostaja med besedami. Tukaj velja omeniti, da je njegova založba izdajala odrinjene avtorje, izdal je več kot 60 knjižic beatnikov. Zaslovel pa predvsem z razvpito Ginsbergovo zbirko Tuljenje in druge pesmi, ki velja za prvo temeljno delo bitniškega obdobja in ki ga je zaradi prepovedanih tem celo spravila pred sodišče. Po tistem, ko je Ginsberga slišal recitirati to kultno pesem mu je poslal telegram: Pozdravljam te na začetku velike kariere. Kdaj mi boš poslal rokopis? Besede si je sposodil pri Emersonu in nosijo tudi naslov korespondence med njim in Ginsbergom. Ginsberg v Ferlinghettijevi 7230e1ea7896118033671b1eed1e591dpoeziji odzvanja na večih mestih (na primer pesem Allen Ginsberg umira), sicer pa njegove pesmi na bazi razvejanega intelekta, daleč preko zaprte akademskosti, ki jo je zavračal, kažejo izjemno poznavanje svetovne literature in umetnosti nasploh. Poleg že omenjenega Baudelaireja, sta njegovo poetiko pomagala oblikovati predvsem Ezra Pound in T. S. Eliot, kasneje pa nekonformistični Rexroth, ki stoji trdno nasproti konservatizma, kamor se je neomajno postavil tudi Ferlinghetti – ne le z lastnim ustvarjanjem marveč tudi/predvsem z naklonjenostjo bitnikom, ki so podobno kot prej Baudelaire in Rimbaud močno zarezali v tradicijo in brez katerih bi poezija zagotovo še dlje vzvišeno srkala iz skladovnice konvencij, udobja že znanega, že sprejetega, univerzalno lepega, daleč stran od realne hibe vsakdana.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s