Kamel Daoud: Primer Mersault

Alžirski pisatelj in novinar Kamel Daoud v  romanu Primer Mersault, ki je izšelprimer-meursault-250 letošnjega leta pri Mladinski knjigi, razvija svojevrsten dialog s Camusom. Pravzaprav gre za precizen komentar Camusove, oziroma Mersaultove zgodbe – Daoud knjigo obravnava namreč kot da njen avtor ni Camus ampak Mersault sam. Obravnava isto zgodovino ampak se je loti iz druge perspektive. Prvoosebni pripovedovalec je brat brezimnega Arabca, ki mu je Mersault zaradi nesrečnega slučaja (blesk sonca) vzel življenje. Slednje pomeni fabulativni vrhunec Camusovega romana, ki podčrta dokončen izgon boga in prinaša resolucijo v tem, da človek odgovornost iz boga kot je bila navadno praksa prenese neposredno nase. Z zavrnitvijo duhovnika zavrne cerkev kot institucijo, želi pa si, da bi njegovo obglavljenje videlo kar največ ljudi in da bi ga sprejeli s kriki sovraštva ter tako končno pokazali svoj pravi obraz. Medtem, ko se Camusov roman začne z ravnodušnim sprejetjem smrti junakove matere, Daoud roman začenja s še živečo mamo. Kulturna razlika se kaže tudi v izžarevanju strasti ob hladnem, treznejšem Camusu. Arabca, ki je pri Camusu zgolj orodje, zgolj objekt za zaplet, ki pomaga pri leposlovni utemeljitvi, praktičnem prikazu filozofije absurda, Daoud oživči in prekrvavi, nadene mu ime – Musa in razkrije njegovo biografijo, ki je pretanjena s kritiko političnega dogajanja v Alžiriji pod krono nepopustljivega islama. Mersault je morilec, slednje nenehoma preveva roman, vendar Daoud umor vrednoti iz moralne ravni medtem ko ga Camus dojema kot filozofski problem. Daoud obvlada Camusov slog, vendar se ga lahko posluži samo delno – gre za soodvisnost obeh tekstov (očitki in nagovori morilca so se mi mestoma zdeli pretirani) vendar se mora od sloga distancirati, da ga lahko preseže in predstavi zgodbo iz druge plati. Daoudov roman tako odpira še en pomemben problem – Alžirija je bila Francoska kolonija, neodvisna je postala šele dve leti po Camusovi smrti, ki je bil v Alžiriji seveda prepovedan avtor. Daoudov roman tako klasiko filozofije absurda postavi v aktualen kontekst tudi iz vidika političnega dogajanja, ki nam je znano iz časa kolonizacije – obsodi superioren položaj nad drugim, opozori na manjvredne narode, ki so vredni toliko, da ostanejo anonimni – hkrati pa začenja tudi pomemben argument na trenutna dogajanja. S prevpraševanjem boga je Daoudov roman vzdignil veliko prahu med islamisti. Neusmiljeno je obsodil absurdni religiozni fanatizem. Roman v svojem smislu ohranja absurdno noto, vendar obdela tudi zgodovino in okolje del katerega je Musa, iz vidikov, ki v Tujcu ostajajo nepomembni, nerazkriti, Musa postaja človek pa čeprav je slehernik iz množice kot je bil slehernik tudi Mersault. Daoud gre dlje v tem smislu, da ga ne zanima zgolj filozofija, slednjo od Camusa prevzame zgolj za okvir, za sicer univerzalno doživljanje, ki pa raste iz drugih tal kot absurd pri Camusu, ne glede na dejstvo, da sta zgodbi postavljeni v isto okolje, korenine namreč segajo v duhovno zgodovino obeh narodov, v kulturo, v religijo.

Tjaša Plazar

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s