Jevgenij Vodolazkin: Laurus

laurusJevgenij Germanovič Vodolazkin, dejavni znanstvenik Inštituta za rusko literaturo Puškinski Dom (IRILI) in urednik knjižne zbire Tekst in tradicija, je izjemen poznavalec srednjega veka in eden vodilnih sodobnih znanstvenih preučevalcev staroruske literature, filolog, ki se je začel uveljavljati kot književnik po letu 2000, ko je objavil monografijo Svetovna zgodovina v književnosti stare Rusije, meje Rusije pa prebil z romanom Laurus. Roman je v izvirniku izšel leta 2012, za slovenski prevod je poskrbela Lijana Dejak, ki je zanj prejela Sovertovo nagrado, knjiga pa je izšla pri Cankarjevi založbi lanskega leta.

To zaokroženo iskanje ruske duše, ali pa morda bolje beleženje le te, nam počasi rojeva zdravilca Arsenija (imel je več imen), izrisuje nam starodavne čase in individualista v njih, ki se v duhovnem smislu lahko razliva na kolektivno evropsko občutenje, duševnost srednjega veka in pomena krščanstva v njem. Posameznik/slehernik v tistem času ni imel bistvenega pomena, zato je Arsenijevo življenje bolj blizu svetniku, poklican je bil za zdravilca, ki s svojimi dotiki iz razbolelih teles razbira, če je življenje še v njih ali jih počasi zapušča. Pravi, da se vsaka ozdravitev rodi predvsem iz globoke vere. Že njegov dedek je bil zdravilec, živel je skoraj na pokopališču, da njegovega težkega telesa ne bi bilo treba nositi predaleč, ko pride čas za onostranstvo, in ko je Arseniju mrzel meč kuge vzel očeta in mamo, se je tja med mrtve preselil tudi sam. Globoka vera, zdravilni zvarki, svete knjige, ljubezen do sočloveka, nemoč pred smrtjo, ki je neizbežna, ni pa dokončna, saj je srednjeveški človek živel v večnosti in se njegovega časa ne da ponazoriti s premico, ki divja v preteklost in prihodnost, in podivjana kuga, ki prinaša tisto pravo temačno atmosfero, ki jo terja že samo izrekanje obdobja – srednji vek, so vijaki knjige, ki privijejo vpogled v starodavno rusko dušo, da se ta kar iztisne na papir. Ta že umrli svet izrisuje takratno duhovno zgodovino, ki je ista vsej Evropi in bazira na krščanski miselnosti oziroma je od nje ni moč utrgati. Arsenijeva ljubezen do Boga se kaže v njegovi ljubezni do svojih bližnjih (matere, očeta, dedka) in predvsem ljubljene Ustine (torej po zapovedi ljubi svojega bližnjega), ki pa je večji del njegovega življenja že med mrtvimi. Njegov smisel življenja je predanost mrtvi ljubezni, naloži si pokoro, žrtvuje se, kajti za njeno smrt je odgovoren tudi on sam, čeprav tega dejstva ne doživlja v negativnem smislu ampak jo vidi zgolj kot premeščeno v drugo sfero, kjer je mesto tudi zanj.

Zunanji in notranji intimni svet, narava in človek se smiselno povezujeta/dopolnjujeta kot verzi haikuja. Roman osvetljuje njegova težnja, da bi človeka spet povezal z naravo in spet našel njegovo že davno izgubljeno dušo.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s