Miha Blažič – N’toko: Samoumevni svet

26276_21557Samoumevni svet je knjižni prvenec Mihe Blažiča, znanega pod umetniškim imenom N’toko, reperja, pevca skupine Moveknwoledgement in kolumnista, zvestega komentatorja aktualnih dogajanj v Sloveniji in po svetu. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi konec leta 2016.

Že na začetku Blažič razloži kaj prinaša zgovoren naslov knjige: »Službe in stanovanja so se nam vsem zdele zlahka dostopne dobrine, svetla prihodnost pa je bila nekaj tako samoumevnega, da o njej ni imelo smisla izgubljati besed.« (Blažič, 2016: 5) Temu danes seveda še zdaleč ni več tako, saj si je redno službo skoraj težko predstavljati, lastna stanovanja pa so luksuz za tiste, ki so jih podedovali, svojega je namreč ob prekarnem delu res težko kupiti, kaj šele zgraditi hišo. Tako se raje poslužujemo dela na sebi – plačujemo drage izpite in delavnice, da razširimo svoje možnosti za zaposlitve, se zdravo prehranjujemo in telovadimo, skrbimo za svoj izgled, da smo bolj predstavljivi. Za delo bi naredili skratka vse in niti ni več pomembno kaj bi delali, za kaj smo usposobljeni, samo, da delamo. Vsak drobiž, ki nam morda ob koncu meseca ostane, pa investiramo raje v kakšen izlet ali pobeg čez mejo, da čutimo vsaj malo svobode in da izkusimo kaj, kot da bi razmišljali o šparanju (morda naslednji mesec tako ali tako ne bomo imeli več službe). Skratka spreminjamo sebe in ves izkupiček, ki ga za trdo delo prejmemo, vlagamo nazaj v sistem, ki se trmasto oklepa svojih tirov in ignorira posameznike, ki so pravzaprav zgradili te iste tire. Težnja knjige, kot pove sam, ni podajanje subjektivnih rešitev, temveč kritično osvetljevanje razmer v katerih se je Slovenija znašla po osamosvojitvi, ko se je mrzlično odpravila na boj proti prejšnjem režimu v pravi kapitalizem, do čigar poti do zdaj še ni našla, saj se nas drži klasična etiketa »leni balkanci«. Ironično kajne, po vsem povedanem zgoraj. »S preprostimi delitvami na Zahod in Vzhod ter na Sever in Jug smo dobili instantni moralni zemljevid sveta – bogastvo naj bo vedno tam, kjer vladata red in disciplina, kjer najdemo protestantsko etiko in druge moralne lastnosti, potrebne za gradnjo pravega kapitalizma.« (Blažič, 2016: 40) Za ta nadležen stereotip »leni balkanci« smo krivi predvsem sami, saj imamo izjemno slabo samopodobo, ki jo radi tudi razglašamo naglas. Ne samo mi, temveč tudi tisti, ki smo jih izvolili, da nas predstavljajo svetu, tisti, ki se sicer derejo o domoljubju in postavljanju vaških straž, tistih, ki skušajo z ograjami zaščititi svojo ljubljeno kulturo, tisti, ki opevajo vse kar je slovenskega, nimajo pa posluha za svojega človeka in hkrati zatirajo vse tiste, ki ne padejo skozi sito t.i. določene normalnosti, ne glede na dejstvo, da smo na koncu vsi ljudje. »Da je tvoja skupnost zašla v težave, ti postane jasno, ko slišiš domače voditelje in intelektualce povzemati stereotipne definicije o sebi.« (Blažič, 2016: 40)

Blažičev glas ostaja zvest povsem subjektivni presoji sveta, njegova misel ni naivno podrejena nobeni konkretni politični opciji, saj se zaveda, da se situacij ne da presojati zgolj črno-belo, ali bolje, zgolj s pogledom z leve ali desne pozicije. Ko sta ti dve opciji razočarali, se je namreč oblikovala vlada pod okriljem Mira Cerarja, ki je navidezno prinašal nek povsem nov pristop in z njim tudi ukanil veliko ljudi, lačnih konkretnih sprememb in očitno naveličanih te že malce zoprne delitve na leve in desne. Že kmalu po volitvah se je namreč izkazalo, da je na vrhu kot doslej zgolj druga kupica ljudi z drugačnimi osebnimi interesi, ki pa ji je skupno z vsemi predhodniki to, da ji spet ni mar za narod, kupica ljudi, ki postavlja ograje, da zavaruje svojo identiteto in kulturo iz katere se sicer sama norčuje. Strah pred tujim je namreč prinesel trenutek narodne ozaveščenosti, trenutek, ko smo navidezno pozabili kako slabo samopodobo imamo in se postavili superiorno nad drugimi, ki naj bi bili še večji Balkanci od nas. »Begunci niso potrebovali Slovenije za kaj drugega kot varen koridor, Slovenija pa je nujno potrebovala begunce, da je preko njih lahko ponovno vzpostavila svojo evropsko identiteto in se ponosno postavila v vlogo braniteljice zahodne kulture. Kulture, ki nas sicer nikoli ni štela za svoje.« (Blažič, 2016: 44)

Spregovori o državi » /…/ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče (pa) podpreti njihovih projektov doma.« (Blaži 2016: 37) Govori o problematiki tehnološko podivjanega sveta in izgube vrednosti kreativnega dela, ki se mu cene skoraj ne da več določiti. »Zmogljivejša ko so orodja, ki naj bi nam olajševala delo, bolj trdo delamo, delovnik pa se podaljšuje z vsako novo napravo, ki naj bi nam prihranila čas.« (Blažič, 2016: 59) Človeku se nato očita zaplankanost in se obsodi njegovo zaviranje napredka. To mišljenje je seveda omejeno. Nihče ni proti napredku, smo samo proti napredku, ki nam ne prinaša ničesar več, kvečjemu jemlje in nalaga še več dela. Govori o svetu »kjer je celo pravičnost postala dobrina, rezervirana za elite« in kjer si »preprosto ne znamo več predstavljati, da bi ljudje počeli kaj drugega kot kopičili bogastvo.«

Blažič je ironičen, ciničen, provokativen, pronicljiv, načelen in hkrati previden, saj ima za vsako položeno dejstvo pripravljen trden argument, ki ga naredi kredibilnega realista.

Čeprav ne ponuja neke oprijemljive rešitve, počne tisto kar bi moralo več ljudi – na glas kriči, da ostati križem rok v depresivni apatičnosti ne bo prineslo nobene spremembe, ki je še kako nujna, da svet pade iz glave in naredi optimističen preval v boljšo prihodnost. V Samoumevnem svetu Blažič podaljšuje svoje misli, najprej izražene v številnih rap komadih in kasneje kolumnah, oboje je bilo vedno globoko in kritično, tukaj pa svoje misli samo še stopnjuje in jim daje širino.

Odlično čtivo za razumevanje Slovenije danes, optimističen pogled, nabit z nujno kritičnostjo, vzgib, da bi več ljudi razmišljalo s svojo glavo in za svoje razmišljanje raziskali dana dejstva, nujno opozorilo, da smo mnogokrat zgolj zmanipulirane lutke, tudi takrat ko so situacije povsem jasne. Glasen krik za boljši svet, ki ne temelji na tekmovalnosti marveč verjame v človeka in njegovo individualno vrednost, za boljši svet, ki ne žaluje za preteklim ali pa ga trmasto kliče nazaj, ga pa presoja. Brez poznavanja zgodovine, ki jo mnogokrat hočejo preprosto izbrisati, enostavno ne moremo razumeti sedanjosti, niti graditi boljše prihodnosti. Skratka knjiga da misliti in razmišljamo zadnje čase res premalo, predvsem pa preveč površinsko.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s