Michael Houellebecq: Podreditev

podreditevRoman Podreditev, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Mojce Medvedšek izšel konec leta 2016, je postavljen v Francijo leta 2022. Tudi Franciji kot mnogim drugim Evropskim državam grozi državljanska vojna, čutiti je stalen pritisk vse bolj pogostih terorističnih napadov, molk medijev, krščanstvo pa ni več verocharlie-hebdo-236x300izpoved, ki bi lahko mirila duhove.

Zanimivo je dejstvo, da je Houellebecqova zgovorna karikatura zaznamovala zadnjo naslovnico satiričnega časopisa Charlie Hebdo ravno v času terorističnega napada, ki so ga v uredništvu časopisa izvedli islamski skrajneži v odgovor na satirično upodobitev Mohameda, že naslednji dan pa se je Podreditev preroško prebila na vrh lestvice najbolj prodajanih knjig v Franciji.

Naveličano in neprestano menjavo desnice in levice na vrhu države, zamenja boj skrajne desnice Nacionalne fronte in pred kratkim ustanovljene Muslimanske bratovščine. Obe skrajnosti prinašata povsem nova vrednostna sistema, ki med državljani vzbujajo ne malo strahu. Ko zmaga Muslimanska bratovščina z Ben Abbesom na čelu, se Francija spremeni v islamsko državo. Poligamija postane vsakdanja, pozabijo se vsa prizadevanja žensk za enakopravnost, patriarhat spet pridobi na moči, svoboda ostane privilegij moških, judje bežijo iz države, skratka spremeni se celoten način življenja.

Glavni junak knjige je moški srednjih let z imenom François, profesor komparativistike, strokovnjak za dekadentnega Huysmansa, ki politično dogajanje spremlja precej ravnodušno. Živi hedonistično življenje z vzročno-posledičnim občutjem osamljenosti. Njegova materialistična naravnanost se kaže v tem, da pri ljudeh vedno najprej opazi kaj imajo oblečeno in kako izgledajo. Velikokrat se smili samemu sebi, veliko razmišlja o samomoru, njegova obscenost in šovinizem pa prideta najbolje do izraza, ko mu bivša ljubimka pošlje pismo v katerem mu pripoveduje o vojni v Izraelu, on pa se začne ravnodušno zadovoljevati na njeno sliko s plaže, ki mu jo pošlje zraven. Ne ganeta ga preveč niti obvestili o smrti staršev s katerima se niti ni trudil ohranjati stika. Stika pravzaprav ne ohranja z nikomer, ljudje mu gredo precej na živce, prijateljev nima. Svojo duševno praznino carverjansko kompenzira z gurmanstvom, alkoholom in seksom s študentkami in prostitutkami. Še strani spremljevalk primerja z gastronomskimi vodniki. Gre za egoističnega posameznika, ujetega v primež nebrzdanega potrošništva, v času ponovne dekadence, ko grozi konec Evrope, njega pa glede novega režima najbolj skrbi kako mu bo z ogledovanjem povsem zakritih žensk sploh lahko še otrdel spolni organ. Iskreno seksistično oznanja, da je patriarhat edina možnost, da se družba ohranja in pravi: »Ne vem, mogoče je pa res, verjetno sem nekakšen približek mačota; v resnici se mi ideja, da lahko ženske volijo, študirajo kot moški, imajo iste poklice in tako dalje, nikoli ni zdela pretirano pametna.« (Houellebecq, 2016: 31)

Kljub vsemu povedanemu je pri tem statičnem (v smislu, da se ne poda v nikakršno akcijo, da bi osmislil svoje življenje) (anti)junaku mestoma začutiti subtilno željo po iskrenem ljubezenskem odnosu. Ve tudi, da sam ni pretirano dober človek, saj se dober človek veseli sreče bljižnjih, sam pa je resigniran ne le glede sebe ampak tudi drugih. To utelešenje dekadence pri glavnem liku je pravzaprav podoba celotne Evrope,

ki je svojo nehumanost pokazala prav z zaprtjem meja za begunce. Ben Abbes teži proti razširitvi Evropske unije na jug, njegov glavni cilj je prevzeti oblast in jo spremeniti v islamsko unijo. Gre za povsem civilizacijski projekt po vzoru cesarja Avgusta in njegovega modela imperija. Ko pride na oblast Muslimanska bratovščina François izgubi službo, ki mu jo ponudijo nazaj pod pogojem, da se spreobrne v islam.

Naslov romana pomeni nenasilno, povsem diplomacijsko podreditev novemu režimu, saj ljudje raje izberejo neko novo možnost kot omejenost skrajne desnice. Gre pa tudi za podreditev žensk moškemu in posameznika islamskemu bogu.

Kar je očitnega v knjigi je Houellebecqov strah pred propadom patriarhata, ki ga mora kot znan mizogin še kako podpirati in z vnosom islama ga lahko zavaruje, brez da bi bil direktno kriv za njegovo ohranjanje kot predstavnik šovinističnega kluba.

Houellebecq, ki je sicer tudi rasist in domnevni islamofob (za islam je dejal, da je najbolj idiotska vera) pa v tem romanu na moje veliko presenečenje ni nastrojen proti islamu. Ta mu je v smislu podreditve žensk celo všeč. Kar razvije v tem (anti)utopičnem romanu je malce paranoičen a hkrati tudi povsem mogoč politični preobrat, ki bi se lahko zgodil prav kmalu. Sugestira neko vrsto rešitve, ki bi Evropo izvlekla iz samouničujočega prepada in ji z novo politiko celo razširila moč in ozemlje. Zgodovina se enkrat pač mora nehati ponavljati tako kot se morata nehati idiotsko menjavati levica in desnica. Gre pa tudi za prikaz resigniranega posameznika, ki mu ni več pomembno čemu vsemu se mora prilagajati in kako zelo zasužnjen je, važno, da je materialno preskrbljen in si lahko privošči svoj mali luksuz s hrano, pijačo in prostitutkami.

 

Tjaša Plazar

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s