Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

CAM00591p2

Torek, 1. januarja 2013

Tudi letos mi je za starčke eno figo mar. Vse to podrsavanje za hojico, ta neumestna nepotrpežljivost, to večno jamranje, pa piškoti pri čaju, pa stalno vzdihovanje in stokanje.
Sam sem star triinosemdeset let in četrt.

Takole izgleda prvi skrivni zapis v dnevniku, ki ga vestno piše Hendrik Groen – ponosni  ustanovni član društva Starine,ne pa crkovine in eden najbolj nabritih prebivalcev doma za upokojence. Da bi se Hendrik pomenkoval o vremenu ter na dolgo in široko razpravljal o svojih zdravstvenih tegobah? Pa kaj še!

Njegov Skrivni dnevnik, ki trenutno lepša police s knjižnimi novostmi založbe Mladinska knjiga, je v svoji domovini na Nizozemskem prvič izšel leta 2014. Morda se vam to dejstvo samo po sebi ne zdi posebej vredno omembe, vseeno pa ne gre spregledati zanimivega naključja, da je istega leta umrla Sue Townsend. Angleška pisateljica je najbolje znana po romanu Skrivni dnevnik Jadrana Krta, starega 13 ¾, ki je bralce prepričal s humornim in iskrenim opisovanjem vsakdanjih najstniških tegob, obenem pa odlično ujel zeitgeist zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. V romanu so lahko bralci skozi junakove oči spremljali njegovo goreče sovraštvo do Margaret Thatcher, poroko lady Diane s princem Charlesom, falklandsko vojno in mnoge druge zgodovinske dogodke. Sledilo je še sedem romanov o Jadranu Krtu, Sue Townsend pa je njegovo zgodbo nameravala skleniti še z dvema, kar ji žal ni nikoli uspelo. V zadnji knjigi, ki jo je napisala pred svojo smrtjo, je njen junak dopolnil devetintrideset let in eno četrtino.

Sprašujem se, ali je bil nizozemski avtor, skrit pod psevdonimom Hendrik Groen, tako razočaran nad tem, da ni dočakal knjig o ostarelem Jadranu Krtu, da se je lotil pisanja kar sam, ali pa ima le izredno dober nos za sestavine, ki tvorijo recept za knjižno uspešnico. Pri skrivnem dnevniku, ki ga piše triinosemdesetletnik, namreč ne gre le za privlačno in zabavno idejo – ker je med nami vse več starejših, ki se lahko poistovetijo z zadregami in tegobami glavnega junaka, je avtor nedvomno zadel žebljico na glavico. Grenkobo staranja lahkotno prepleta z dogodivščinami hudomušnih starčkov, obenem pa (podobno kot Sue Townsend) kritično ocenjuje današnje stanje sveta in same Nizozemske. Stanje države se namreč odraža tudi v tem, kakšen odnos ima ta do svojih starejših prebivalcev.

Kljub vsemu, kar ga doleti, pa naš »Jadran Krt za tretje življenjsko obdobje«, kot so ga poimenovali pri založbi Mladinska knjiga, ni nikakršen godrnjav starček. Je razmišljajoč, trdoživ stari bojevnik, ki ga nikoli ne zapusti smisel za humor. Resnično: če je Hendrik Groen na kaj alergičen, sta to zagotovo tarnanje in pritoževanje.

Stari ljudje kar naprej vzdihujejo in stokajo. Včasih od napora ali bolečin, največkrat pa iz navade. Opravil sem majhno raziskavo.
Prvak v stokanju je gospod Kuiper, ki že tako ali tako ni moj najboljši prijatelj. Ni važno, ali se spravlja na noge, si oblači plašč, skuša kaj pobrati, tudi če samo skodelico čaja, vsakič zaječi, kot da gre čezenj valjar. /…/
Danes dopoldne sem zbral pogum in Kuiperja vprašal, zakaj je tako zastokal, ko se je usedel.
»Kdo, jaz?« je odkrito presenečen odvrnil. Zatem ni pol ure niti pisnil, potem pa se je počasi spet začelo. Kot da gledam ženski tenis. Včasih, kolikor je meni znano, so tenisačice komaj kdaj pisnile, dandanašnji pa moram zmanjšati jakost zvoka na televiziji. Zanalašč to delajo.

Hendrik poleg godrnjanja obsoja tipično starčevsko obnašanje, apatičnost in vdanost v usodo, predvsem pa nevoščljivost in škodoželjnost tistih, ki so preleni ali preveč ozkomiselni, da bi iz svojega življenja naredili (še) kaj. Takšnim sitnim staruhom s prijateljem Evertom rada kakšno zagodeta ali jih z ostro opazko trdno postavita na realna tla.

»Starih rož ne bi smeli presajati,« je na vse strani blejala gospa Schaap – Ovca. Da samo sebe primerja z rožo, kaže na samouvid, ki se ga pri njej ne bi nadejal. Včasih namreč še da kak glas od sebe, sicer pa res pretežno vegetira kot rastlina. 

Hendrik in njegovi prijatelji, člani društva Starine, ne pa crkovine, razmišljajo povsem drugače od ovčje gospe Schaap. Raje, kot da bi zdolgočaseno životarili v domu, si lepšajo dneve z razburljivimi izleti, preizkušanjem novih reči ali vožnjo z motorjem, ob čemer si niti najmanj ne belijo glav s tem, kaj naj bi bilo letom primerno. Tako se Starine neustrašno podajajo vedno novim dogodivščinam naproti, medtem ko se ostali upokojenci prepirajo glede peciva ob kavi. Kljub starajočim telesom, ki jih vse pogosteje puščajo na cedilu, in kljub težkim preizkušnjam, s katerimi se morajo spopadati, so trdno odločeni, da v vsej polnosti užijejo življenje. S takšnim pogledom na svet pa postavljajo svetel zgled tako mladim, kot tudi občutno manj mladim bralcem, katerim bodo s svojim hudomušnim optimizmom zagotovo prirasli k srcu. Vzemite si čas in uživajte v tem lahkotnem romanu iz zbirke Kapučino – kot namreč pravi Hendrik Groen:

Naš čas se sicer izteka, a ga imamo na pretek.

 

Brina Jamnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s