Modianov žuželčji pik: Da se ne izgubiš tu okrog

Tik preden se je povzpel na avtobus, ga je doktor pridržal. »Pomislil sem na nekaj … v zvezi z Gobaviščem in vsemi čudnimi ljudmi, o katerih sva govorila … Najboljša priča bi bil otrok, ki je tam stanoval … Treba bi ga bilo najti … Se vam ne zdi?« »To bo zelo težko, doktor.« (Modiano, 2017: 116)

Roman Da se ne izgubiš tu okrog nobelovca Patricka Modiana je v prevodu Aleša Bergerja izšel pri Mladinski knjigi letošnjega leta.

Podobno kot se začne že Modianova Nočna nezgoda, kjer nočna nezgoda ni bila naključna ampak je pomenila zarezo in blagodejen pretres, da junak lahko nanovo krene v življenje, se s pretresom, dražljajem, začne tudi njegov najnovejši roman. Za rahel pretres je lahko kriv ničen, nepomemben, po krajšem srbežu hitro pozabljen žuželčji pik, nepričakovan telefonski klic, ime napisano v pozabljenem telefonskem imeniku, vonj, ki ga ne znamo več umestiti v pretekli čas prikliče pa pomemben izsek iz spomina. Naslov knjige sugerira na človeka, ki se je izgubil, ker je izgubil (ali pa zatrl) spomine in s tem svojo identiteto. Modiano razvije misel, da je za izgubljenega človeka pomembno, da ohrani ravnotežje, saj se le tako ne more prekucniti čez rob (v že dolgo pozabljeno in zatrto, v nezavedno), to pa stori tako, da poišče trdno točko. »Pogled vam zastane na travni bilki, drevesu, listih neke cvetke, in je, kot bi se privezali na bojo.« (Modiano, 2017: 38)

Avtor se podobno kot v Nočni nezgodi tudi v romanu Da se ne izgubiš tu okrog spoprijma z vprašanjem človekove eksistence in neutrudnim a travmatičnim iskanjem samega sebe, svoje zatrte identitete in seveda proustovskega iskanja izgubljenega časa, ki se vrača nazaj tudi skozi pretanjene čutne zaznave, predvsem z vonjem. »Vprašal se je, ali ta vonj po jeseni, po listju in razmočeni zemlji ne prihaja iz boulonjskega gozda. Ali pa, skozi čas, iz montmorencyjskega gozda.« (Modiano, 2017: 95) Vsa izgubljena preteklost se sestavlja skozi prizmo spominov, ki jih Modiano niza kot smo vajeni – počasi, abstraktno. Vendarle pa slogovno pa ne zaide pregloboko, da bi igubil tisto rdečo nit, ki se izgubi v lovljenju nezavednega. Abstakten je s svojim značilnem izbiranjem težavnih tem za kvalitetno in inovativno estetsko obdelavo – sanje, spomini… Jih pa očitno ne izčrpa. Zapišem lahko isto kot sem pred dobrim letom v recenziji Nočne nezgode: Ker spomini niso verodostojen dokumentator naše osebne preteklosti in so tako zgolj abstraktno pomnjenje nekih preteklih doživetij, ne moremo pričakovati, da bodo podani logično-smiselno. Temu je tako tudi zato, ker smo od njih distancirani in jih vrednotimo iz sedanje pozicije. Vendar nekaj resničnega že sporočajo, če v nas zbudijo tesnobne občutke. V tem smislu se spomini v romanu (ponekod manj in ponekod bolj) nelogično in nesmiselno vrivajo v sedanjo zgodbo. A sedanja zgodba je ravno povod za nehoteno in neprenehno vračanje v že preteklo, ponekod (predvsem) tudi nezavedno. Vsak spomin poraja novega, zdi se kot da tonemo vse bolj globoko, do izvorov – v travmatično otroštvo – zato prevladujejo občutki z negativnimi konotacijami.[1]

Modiano v romanu Da se ne izgubiš tu okrog zabriše mejo med resničnostjo, fikcijo in neverodostojnimi spomini, ki kapljajo po drobcih, prihajajo pa od različnih ljudi (s prav tako ne verodostojnimi spomini) in sestavljajo Daraganovo identiteto, ki se ne vzpostavi do konca, saj avtorjev namen večnega iskanja s tem ne bi bil izpolnjen. Izkušnje iz preteklosti so preveč ekstremne, da bi se lahko prijele zavesti in normalno vstopile v Daraganov spomin, zato so iz njega izrinjene. Vrnejo se podzavestno v določenih okoliščinah, izzvane so z rahlimi dražljaji. Travmatičen spomin je priklican na plano kadarkoli, še kako nepričakovano a  neizobigno je priklican. Travmatični dogodek, pa čeprav resničen, ni podan v vzročno-posledičnem zaporedju, ne pozna časa ne prostora, nima konca ne začetka. Žrtve travm tako ne živijo s spomini preteklosti, marveč z dogodki, ki se niso mogli zaključiti. Ti so del sedanjosti in prihodnosti.

Modianov glavni lik je človek brez osebne zgodovine, brez otipljivih spominov iz otroštva, kar pomeni, da jih je na vse pretege poskušal izbrisati. Zato se pred nami pojavi kot nekakšna dvodimenzionalna oseba, ki ji nekaj manjka, da bi zapolnila svoj volumen.

Osrednji lik v zgodbi dobi nepričakovan klic in z njim posledično dosje, kjer je slika dečka, ki ga sprva ne prepozna. Neznanec išče človeka, ki ga Daragane bežno omeni v svojem romanu. Zgodil naj bi se umor, ki je očitno nekako povezan z Daraganom, a Modiano ga ne gre detektivsko raziskovati. Raje se kot smo pri njemu vajeni poda v skrivnostno gmoto človekove podzavesti, v črno luknjo brez svetlobe in s strahovi, ki jim pravimo travme.

Avtor niti na koncu romana, kar je pričakovano in nujno za izpolnitev namena romana v širšem smislu, ne poda oprijemljivega trenutka, ki bi zagotovo potrdil, če je to kar se v romanu na fabulativni ravni niza sploh res ali pa prinaša zgolj statičnega junaka, ki skozi okno zre v svojo trdno točko, v sebi pa dela večje razdalje kot jih lahko zgolj s koraki po nekoč že prehojenih poteh.

Tjaša Plazar

[1] Več na: https://anibrimat.wordpress.com/2016/03/02/patrick-modiano-nocna-nezgoda-accident-nocturne-v-iskanju-jacqueline-beausergent-ali-igra-asociacij/)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s