Issac Bashevis Singer – Moč teme

Svetovno priznani ameriški literarni kritik Harold Bloom je za dela poljsko-židovskega pisatelja dejal, da se jih loteva z nekakšnim občutkom »nujne dolžnosti«. S to trditvijo je poznavalec nobelovca Isaaca Bashevis Singerja uvrstil ob bok klasikom, kultnim literatom, ki naj bi jih vsaj enkrat prebral vsak, imena vreden intelektualec. Hkrati pa mu je s tem odvzel tudi veliko mero hudomušnosti, mističnega cinizma in izgubljenosti človeka, nad katerega se, v zgodnjih jutranjih urah, po neprespani noči, brez kakršnega koli opozorila, zgrne vsa zagonetnost in paradoksalnost človeškega obstoja.

V zbirki kratkih zgodb pod skupnim naslovom Moč teme, ki je izšla v sredini marca letošnjega leta, pri založbi Mladinska knjiga,  nas Isaac Bashevis Singer popelje na mistično potovanje po kulturnem izročilu ljudstva, ki je marsikateremu izmed nas povsem neznan, a ravno zaradi tega tudi toliko bolj zanimivo. Ko prebiramo o bogatem izročilu poljskih Židov se nam nemara lahko zazdi, da odkrivamo povsem nov svet, ki je del evropske tradicije, a je hkrati ravno tej tradiciji tudi povsem tuj. V peklu druge svetovne vojne se je, kot se zdi, izgubil več kot le del obče človečnosti, za vedno je izginil tudi bogat, mističen in večplasten svet poljskih Židov. Njihova izročila in način življenja so bila po letih vsesplošne morije nepreklicno izgubljena a zahvaljujoč pisateljem kot je Bashevis Singer, nikoli pozabljena. Zgodbe presegajo neke časovne okvire, dogajanje je hkrati aktualno, z odseki življenja židovskih priseljencev v Ameriki, natančneje New Yorku, in obenem starodavno in povsem nepoznano.

Zavedanje o izgubi kulture in večni brezdomnosti razseljenih in izgubljenih židovskih izseljencev pa ni edini izvor tesnobe, ki preveva Bashevis Singerjeve kratke zgodbe. Prisoten je tudi močan občutek nepripadnosti, ki je lahko lasten le naprednemu umu ujetemu v primež starodavne in močno tradicionalistične družbe. Njegovi liki so večinoma odpadniki in izobčenci ter nasprotno uspešni pisatelji in zdravniki, ki kljub svoji navidezni funkcionalnosti v sebi nosijo temne in pogubne skrivnosti. Rabin, ki pri sebi spozna, da bog v tako krutem svetu ne mora obstajati, košerni klavec, ki čuti bolečino in trpljenje zaklanih živali, to pa ga požene v norost, intelektualke, ki zavračajo tradicionalne okove zakona in rigidne vloge ženske v družbi, lezbijke, šamani in transvestitski študent ješive, ki sredi noči zapusti ženo, ker ne mora več živeti v laži. Močno razgiban nabor usod, ki skozi, z misticizmom obarvane strani, oživijo in spregovorijo. Tudi drugače se je Bashevis Singer pri svojem pisanju raje posvečal fikciji, škratom, demonom, izobčencem in coprnicam, kot pa sionistom in antisemitistom, z njimi naj se raje ukvarjajo politiki in sociologi.

Raziskovanje zasebnega prepričanja in verovanja v boga, ki ostaja večno molčeč in navidezno odsoten je nedvomno precej kontroverzna tematika za pisatelja, ki se je nekoč, sicer neuspešno, šolal za rabina. Vera je tako še prevečkrat omajana, zasmehovana in povsem izgubljena, a neznansko brezno, ki ostane posamezniku po smrti boga, utegne biti še bolj pogubno kot posvetne tegobe, ki jih pestijo. Največji sovražniki smo si namreč, ne glede na naše verovanje in prepričanja, skoraj vedno, mi sami.

Jerica Šemerl-Harmel

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s