Služkinja – čutna pomladna ekstazija v Kinodvoru

Cp_3-QkVIAEmdSX

“Ko se je Jinlian končno slekla, je Ximen Qing raziskal njena žadasta vrata. Odkrivajoč posvečen vodnjak jo najde golo in belo kot sneg, gladko kot žad, ozko kot rokavica in mehko kot svila…”

Izmed češnjevih ustnic lepe Hideko se razliva žametni glas, ki se prikrade v misli izprijenih starcev, jih mehko zaziblje v ekstazo in se jim neusmiljeno zadrgne okoli vratov kot vrv… Z enako močjo so v tem nepozabnem prizoru, ki ga v svoji čarobni erotični pripovedi Služkinja naslika režiser Park Chan-wook, zapeljani gledalci. Film je namreč s svojo čutnostjo in razkošnostjo podob prava krona letošnje pomladi v Kinodvoru.

Park Chan-wook je v osrednjih ženskih likih romana Žeparka valižanske pisateljice Sarah Waters prepoznal izjemno šarmantni in po svojih besedah “tako zelo živi” osebi, da se je odločil izdelati filmsko priredbo romana, ki ga je iz viktorijanske Anglije prestavil v Korejo v obdobju japonske okupacije – trideseta leta prejšnjega stoletja. Premožna japonska dedinja Hideko sameva v temačnem dvorcu, kjer jo že od malega drži v krempljih njen pohotni stric. Njeno bogastvo premami pretkano korejsko sleparko Sookee, da se v službi prevaranta nameni Hideko skozi poroko spraviti ob premoženje ter jo spraviti v norišnico. Ko že kaže, da bo šlo vse po načrtu, se med mladima ženskama splete čudovita ljubezenska zgodba, ki se zavozla v neštete spletke, preobrate in izdaje ter gledalca vedno znova presune s svojo nepredvidljivostjo.

Četudi gre za priredbo romana Sarah Waters, ne gre spregledati, da je v filmu čutiti tudi mogočno prisotnost Markiza de Sada. Hideko namreč s svojo osupljivo umetnostjo pripovedovanja erotičnih zgodb močno spominja na štiri prelestne zvodnice, ki v Sadovem slovitem romanu Sto dvajset dni Sodome razvnemajo poželenje svojih poslušalcev. Obenem se skozi film pojavljajo različne oblike ujetosti in navidezne brezizhodnosti, ki so ključnega pomena tudi v markizovih delih. Ravno v ujetosti in omejitvah namreč leži ključ do novih možnosti in posledično osvoboditve. Poleg dejanske osvoboditve izpod jarma Hidekinega izprijenega strica gre tudi za osvoboditev čutnosti, strasti in poželenja, poleg tega pa osvoboditev od starih vzorcev in travmatičnih spominov. Tako smo priča enim izmed najlepših, najbolj poetičnih in najbolj čutnih erotičnih prizorov, ki so se kdaj znašli na kinematografskih platnih.

Park Chan-wook s premišljeno skrbnostjo, ki nobene podrobnosti ne prepusti naključju, niza prizore, ki se gledalcu iz različnih razlogov vtisnejo globoko v spomin; naj bo to zaradi čutne erotičnosti, vizualne osupljivosti ali naravnost srhljive krutosti. Ta filmska mojstrovina, ki zlahka stoji ob boku Burgundskemu vojvodi ali Učiteljici klavirja, me je popolnoma zapeljala in nemudoma našla mesto med mojimi najljubšimi filmi.

Brina Jamnik

Slika: https://twitter.com/handmaidenmovie/status/765603142834671616

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s