Jürgen Brück, Joachim Gartz, Mark Schubert: Ključne osebnosti svetovne zgodovine

Knjiga Ključne osebnosti svetovne zgodovine je nekakšen leksikon, ki poskuša ekonomično naslikati več kot 250 velikih osebnosti iz različnih področij delovanja (politike, religije, kulture, umetnosti, filozofije, gospodarstva, fizike itd.). Knjiga je razdeljena na sedem vsebinskih sklopov, glede na obdobja v katerih so posamezne osebnosti živele in delovale, svoj izbor začenja v antiki, zaključi pa ga v sodobnosti. Obravnava osebe kot so Hamurabi, Homer, Buda, Platon, Gaj Julij Cezar, Friderik I. Barbarossa, Ivana Orleanska, Rafael, Rembradt van Rijn, Antonio Vivaldi, Immanuel Kant, James Watt, brata Grimm, Abraham Lincoln, Karl Marx, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Sigmund Freud, Henry Ford, Gandhi, Rosa Luxemburg, Adolf Hitler, Alfred Hitchcock, Mati Terezija, Jimi Hendrix, Bill Gates…

Namen leksikona je, da je dostopen širšem krogu ljudi, ki niso strokovnjaki na področjih, ki jih predstavlja, značilno je tudi, da gre za kratke opise in razlage. Temu knjiga sicer zvesto sledi. Moram pa pripomniti, da sem bila izjemno razočarana nad dejstvom, da je avtorjem v dolgi zgodovini človeštva uspelo najti le malo pomembnih žensk, ne malokrat so omenjene kar ob boku pomembnih moških. Tako sta na primer Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir obravnavana skupaj, a bi si (ne glede na to, da sta bila v zasebnem življenju par) nujno zaslužila vsak svojo stran. Prav tako knjiga pozablja na številne osebnosti, ki bi pač morale biti v izboru. Zato je naslov knjige neprimeren, manjka mu namreč beseda Nekatere. Knjiga je po mojem mnenju premalo obširna (določena navedena dejstva so nepomembna, umanjka pa prostora za tista, ki bi v knjigi enostavno morala biti) in preveč nedosledna, da bi lahko služila kot koristen leksikon. Gre namreč za še en leksikon več. Hitra dejstva o omenjenih osebnostih namreč hitreje najdem na internetu – pa vseeno bolj podpiram fizične knjige, saj gre za povsem drugačno izkušnjo (vsaj zame). Pomen knjige je namreč v tem, da ti nekaj da, da te sili v razmislek, da je koristna za (duhovno) rast človeka, za pridobivanje znanja, za ustvarjanje mnenja, za množino interpretacij… Pričujoča knjiga sicer sili v premislek, a ne takšen kot bi morala in drega bolj v kritiko samega izbora in vsebine, namesto, da bi bogatila splošno razgledanost in dregnila v človeško radovednost, da bi se o izbranih osebah pozanimal globlje.

 

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s