Margaret Mazzantini: Sijaj

» Streha je zgorela,

zdaj lahko vidim luno. «

Ljudje prihajajo in odhajajo iz naših življenj. Za seboj puščajo trdno zapahnjena vrata, prazne prostore, včasih opustošene kot po viharju. Nekateri odidejo neslišno, prizorišče zapustijo kot mačke v noči. Spet drugi za seboj pustijo krater obupa, bolečine in jeze, ki še dolga leta zeva v prazno. Obstajajo pa tudi tisti redki in zato še toliko bolj dragoceni spremljevalci, ki v valovih preplavijo naše življenje in nam vedno stojijo ob strani. Mogoče ima tako vsak od nas v življenju svojega Constantina.

Hčeri italijanskega pisatelja in irske igralke je bila umetnost položena v zibko. Najuspešnejša italijanska avtorica Margaret Mazzantini je svoj pečat najprej pustila kot igralka, nato se je, zelo uspešno, preizkusila še v pisanju. Dve njeni knjigi pa sta doživeli tudi filmski priredbi. V tokratni sveži izdaji Mladinske knjige, ki je na knjižne police priromala konec marca letošnjega leta,  nam v družbeno-kritičnem, ljubezenskem romanu Sijaj, pričara čustveno in precej tragično zgodbo dveh moških in ljudi, ki so, na tak ali drugačen način, zaznamovali njuni življenji.

Guido je osamljen otrok, ki kot zunanji opazovalec sledi dogajanju v družini, šoli in domačem mestu. Odtujen od sveta hrepeni po ljubezni, ki jo najde na precej nepričakovanem mestu. Constantino in on prihajata iz različnih svetov. Guido je mršav intelektualec, sin premožnega rimskega zdravnika ter ekscentrične, povsem odtujene Georgette. Constantino hišnikov sin, močan športnik, doma v isti meščanski vili a v kletnem stanovanju, za rešetkami, prašnimi od ceste in pasje nesnage. Prva prijateljska čustva se udarno prelevijo v pravo ljubezen, ki pa se jo oba mladostnika hudo sramujeta. Njune poti se razidejo, Guido se preseli v London in postane uspešen profesor umetnostne zgodovine, najde Izumi in posvoji njeno hčer. Constantiono se poroči, odpre restavracijo in zaplodi par otrok. A njune poti se kljub oddaljenosti in tegobam življenja, nenehno križajo in prepletajo.

A včasih tudi velika ljubezen ni dovolj za premagovanje neskončnih življenjskih ovir in preizkušenj. Pomembno je popotovanje v svoji celoti, z vsemi lepimi in težkimi trenutki. Margaret Mazzantini v romanu Sijaj na piedestal postavi pot samo, z vsemi preprekami in nemalokrat polno obžalovanj. Življenji glavnih protagonistov tako, precej tragično, najmočneje zaznamujeta predvsem sram, prekrivanje čustev in nenehne skrivalnice, ki so kot take, posledica tradicionalistične, s krščanstvom prepojene italijanske družbe na polovici dvajsetega stoletja.

Jerica Šemerl-Harmel

 

Foto: http://www.consulenzeditoriali.it

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s