Agatha Christie: Umor ob bazenu

umor_ob_bazenu_maketa»Tale na sredini si ti, očka, srčev kralj. Človek, ki mu prerokuješ, je zmeraj srčev kralj /…/ Samo še zadnja karta, najpomembnejša od vseh. Ta, ki te pokriva.«

Zena jo je obrnila z lepljivimi prstki. Zasopla je.

»Joj! Pikov as! To je ponavadi smrt, ampak …«

Prerokba hčere Johna Christowa se v kriminalnem romanu Agathe Christie preprosto mora uresničiti. Prav tako je v knjigi ugodeno vsem ostalim prvinam, ki tvorijo literarno zvrst kriminalnega romana. Umor osebe je motor romana, ki je ovita v simbol srčevega kralja. V pripovedi se pojavljajo slepe ulice v obliki zavajanj in napačnih sledi, ki jih avtorica polaga v usta svojim likom. Prav tako pa je seveda razvit klasičen ljubezenski trikotnik med detektivom, zločincem in bralcem. Se pravi, tekma med premetenim umom belgijskega detektiva Hercula Poirota in vznemirjenim umom bralca, ki si prizadevata do konca romana prehiteti drug drugega v lovu na zvitega morilca.

V trenutku prihoda Hercula Poirota na prizorišče zločina so karte postavljene točno na svoja mesta: na tleh leži umetelno zleknjeno truplo srčevega kralja v podobi Johna Christowa, ki je pokrito s smrtonosnim pikovim asom. Na njegovi desni stojita zaprepadena karova dama in križev fant, ki ju Agatha Christie predstavi pod imenoma Henrietta Savernake in Edward Angkatell. Na levi se nahaja pikova kraljica Lady Angkatell, ki je gostiteljica večera. Križeva kraljica Gerda, nepremična kot kip Oboževalke, stoji na Johnovim truplom z revolverjem v rokah. Nad njim se v sosednji hiši, ki jo avtorica poimenuje Golobnjak, nahaja srčeva dama – Veronica Cray. Priča smo tako dovršeno zrežiranemu gledališkemu prizoru, da Hercule Poirot v prvem trenutku podvomi o njegovi resničnosti, pomisli, da je zadeva inscenirana posebej zanj. Kmalu ugotovi, da kri ni paradižnikov sok, umor se je dejansko zgodil, a vendar gre za zrežirano sceno, ki namenoma zavaja. Detektiv Poirot sam pove inšpektorju Grangeju: »Oči včasih vidijo, kar jim nekdo nameni, da bi videle.« Naloga, ki si jo zada, je razkriti režiserja te kriminalke in ugotoviti, ali je ta oseba ista kot morilec, skrivni sovražnik Johna Christowa. Kdo je pikova osmica, ki jo oomenja Zena v svoji prerokbi? Na prvi pogled je sicer morilec očiten, namreč oseba s strelnim orožjem v rokah. Vendar se zgodba zasuka, ko odkrijejo, da je bila žrtev ubita z drugim revolverjem, zavajajoče pa so tudi mrtvečeve poslednje besede: »Henrietta.«

Kraj in čas dogajanja romana se širita v koncentričnih krogih okoli središča in si medsebojno ustrezata. Na samem obrobju pripovedi se nahajata fantazmatska kraja San Miguel in Ainswick, ki predstavljata ideale preteklosti in prihodnosti, doživljamo pa ju zgolj skozi miselne procese in čustvovanja likov. V drugi krožnici se nahajajo Gerdin dom, Henriettina delavnica in Midgejina služba. Najožji kronotopski krožnici pa se sekata v času pogostitve na posesti Lady Angkatel, ki se imenuje Hollow. Osrednji trenutek, vrhunec se lepko zgoščuje okoli umora. Lokacijsko jedro prizorišča pa predstavlja bazen, saj se cepi na štiri vijoče se stezice, s tem pa na štiri možne osumljence: ena vodi v gozd – po tej pride Edward, druga k cvetličnemu vrtu nad hišo – po tej Henrietta, tretja k pristavi – od tu se pojavi Lady Angkatell, četrta pa na podeželsko cesto v Golobnjak, kjer domuje Veronica Cray.

Simbolika v romanu je očitna in premišljena. Prisotni so trije domovi: Zavetje, Golobnjak in Hollow (ki ostaja nepreveden). Pojavita se dva mitologema: Navzikaa in Igdrasil ter dve simbolni reprezentaciji osrednjih ženskih likov, Gerde in Henriette: Oboževalka in Žalovalka. Najpomembnejši je seveda sam Hollow, ki predstavja središče dogajanja. Sprva ga avtorica predstavlja kot prijeten, zaželen kraj, ki je udoben kot duplinica. Po pretresljivem prizorišču umora pa se izkaže, da prvo določilo te dupline ni udobje, temveč prav votlost. Hollow torej sledi inscenirani zgodbi umora, v kateri liki nastopajo kot igralci v nekem detektivskem romanu znotraj dejanskega dela. Predstavlja namreč zgolj odsev nekega drugega kraja, ki se imenuje Ainswick. Edward na to temo pove: »Mene Hollow zmeraj malce spominja na Ainswick. Seveda ni čisto tako kot tam …« in Midge mu odvrne: »Bojim se stvari, ki niso čisto takšne, kot bi morale biti. Niso otipljive. Ne veš, kaj tiči za njimi. Podobne so krinkam.«

Liki so razdelani, prikazani z lastne in tuje perspektive, zato da si bralec lahko ustvari ustrezno kompleksno psihološko predstavo. Pojavljajo se motivi laži, slepe vere, neponovljivosti in, seveda, smrti. Hercule Poirot ostaja redoljuben detektiv, ki z zavihkov svojih rokavov frca drobtinice prahu in obožuje simetrijo. Henrietta, prekanjena kiparka, Johnova ljubica, Žalovalka je tista, ki razmišlja o nepovratnosti dogodkov, ki je značilno za kriminalne romane. Gerda, topoumna Oboževalka pa je slepo predana svojemu možu Johnu, ki ga bremenijo premnoge laži.

Navkljub odgovarjajočemu modelu kriminalke Agata Christie na ravni likov v omenjenem romanu zagreši dve rahli odstopanji, ki naredita ta roman bolj zapopadljiv od ostalih. Protagonist in antagonist sta tokrat nadgrajena. Hercule Poirot tudi sam ugotovi, da je ta morilec neobičajen. Skozi celotno zgodbo je namreč zamaskiran, zrežiran, prikazan kot lik iz tipične kriminalke, vendar se izkaže, da gre za zavajanje, ki ostane nepojasnjeno do konca knjige. Hkrati pa je tokrat zanimiv lik samega detektiva, saj je v romanu Umor ob bazenu pravzaprav odveč. Liki namreč postavljajo in razstavljajo sceno ter sami privedejo zadevo h kraju. Hercule Poirot je tokrat zgolj prazna lupina, lik, ki po zunanjih lastnostih ustreza samemu sebi, vendar nima nobenega vpliva na zaplet in razplet dogodkov.

Avtorica je spretno vpletla glavni motiv umora, saj je poleg središčenja fabule pomemben za posamične usode likov. Pojavlja se v različnih kontekstih, zamaskiran v sprotne opazke, vendar se izkaže, da ima vsako izrekanje o smrti preroško vrednost. Poleg Zeninega eksplicitnega prerokovanja, si junaki z mimobežnim izrekanjem o smrti sami začrtajo usodo.

Roman Umor ob bazenu je resda trivialen in klišejski, kolikor so detektivke izdelane v skladu z ustaljeno paradigmo, ki pritiče omenjenemu žanru. Vendar, če ga obravnavamo znotraj konteksta njegove literarne zvrsti, se izkaže, da je na vsakem koraku popolno dovršen in na ravni likov nadgrajen. Zato v obširnem opusu slavne Agathe Christie zagotovo izstopa.

Ana Marinšek

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s