George Orwell: 1984

Vojna je mir

Svoboda je suženjstvo

Nevednost je moč

Vsi, ki poznate Orwella, veste, da je bil precej protislovna oseba. Bil je pacifist in nato patriot, bil je ateist, ki je želel, da ga pokopljejo cerkveno. Bil je človek, ki bi zaradi svoje družbeno fleksibilne identitete lahko izpadel kot nekredibilen klovn. Imel se je za levičarja, a njegovi deli 1984 in Živalsko farmo so zaradi tematike, ki jo delo obravnava, najbolje sprejeli ravno desničarji, globoko občudovali pa anarhisti. Orwell ni naivno sprejemal ideologij in političnih opcij, ampak je vsako vrednotil  kritično, z budnim očesom. Vedno je bil prej predvsem kritik političnih razmer kot, da bi se prepustil toku manipulacije in ekstremizmom. Orwell je bil izjemen stilist, med pisanjem ni kompliciral, raje je svoje kompleksne ideje in misli, bralcem bližal na dojemljiv način. Zato je s svojimi knjigami tudi lahko osvojil zelo širok krog bralcev. Roman 1984 je še danes najodmevnejši antiutopični roman 20. stoletja.

Nov izvod knjige je izšel letošnjega leta pri Mladinski knjigi, v zbirki Klasiki Kondorja. Za prevod je poskrbela Alenka Puhar.

Glavna oseba romana je Winston Smith, pripadnik srednjega sloja, ki skozi roman vse bolj dvomi v ideale Patrije in njihovega političnega prepričanja. Ta sistem deluje nekako takole: Laži postajajo resnice, zgodovino se briše, piše na novo, prirejajo se dejstva in rajo, ki sestavlja 80%  vse populacije t.i. Oceanije je nujno treba zabavati s tem ali onim, da ne vtika nosu tam kjer morda malce smrdi. Raja je dojeta za neumno, poneumlja se jo, plodi se in živi v prepričanju, da ima vso udobje, ki ga potrebuje. »/…/raja (je) po naravi manjvredna in jo je treba držati v podvrženosti kot živali/…/« (Orwell, 2017: 81)

»Težko fizično delo, skrb za dom in otroke, drobni prepiri s sosedi, filmi, nogomet, pivo in predvsem kockanje so polnili njihovo notranje obzorje. Držati jih pod nadzorstvom ni bilo težko.« (Orwell, 2017:81) Med njimi se neprestano sprehajajo agenti Miselne policije, širijo lažne govorice in skrbijo, da se posamezniki za katere se sklepa, da lahko postanejo nevarni, odstrani.  Če se zanimaš za stvari, ki te ne bi smele zanimati te ubijejo. Niti ne ubijejo ampak izbrišejo. Kar je huje kot umor, saj to pomeni, da nikoli nisi niti obstajal. Izbriše se tvoja osebna zgodovina, ki za Patrijo tako ali tako nima nikakršnega pomena. Si samo zamenljiv slehernik, delavna roka družbe, kolesje, ki poganja totalitarni sistem, ki si ga je izmislila peščica pomembnih ljudi z Velikim bratom na čelu,  s povsem osebnimi interesi in natančno začrtanimi cilji. Ker je raja nepomebna, se je tudi Orwell ni lotil razgaljati, raje se posveča srednjemu sloju in predstavitvi tesnobnege atmosfere režima, v katerem se glavni junak znajde. Na drugi strani te politične opcije imamo trockizem, ki se vzpostavlja skozi Goldsteina in Bratovščine za katero pa ne moremo zagotovo vedeti, da obstaja. Prav tako kot vse postavljeno je zgolj povedano dejstvo, brez dokazov, ukazana resnica, ki je (lahko) daleč od resnice. Sistem je pač tak, da nekaj kar je ukazano danes že jutri lahko ne velja več. Zadevo je treba potem hitro pozabiti in ker se vse tako neprestano spreminja človek izgubi še občutek za čas. Katerega leta smo že? Goldsteinove ideje so predstavljene kot kriva vera. Vladujoči nadzorujejo ne le vsak gib posameznika temveč tudi misli. Vsak gib, vsak pogled, napačen korak, preglobok dih, lahko pomenijo dvom v režim. Misli so tako javne, da ti pišejo na čelu, v trzljaju, v gibu roke. Veliko pomoč Partiji nudijo tudi otroci, ki jih že od malih nog učijo v zveste podpornike ideologij. Tako močno so zmanipulirani, da so za čast Patrije zmožni izdati tudi svoje starše, če posumijo, da (tudi v mislih) ne sledijo načelom Patrije.

Roman preveva tesnobni občutek in prinaša učinek panopticona, saj telekrani, ki jih imajo vsi po stanovanjih ne le nadzorujejo gibe in misli, marveč spodbujajo k samonadzoru. Bralec ima ves čas občutek, da je tudi sam nadzorovan. Zaradi načina pripovedi in tudi zato, ker v vsakdanjem življenju, realnosti, ki ga obdaja, dejansko tudi je. Mogoče se je Orwell res odločil, da bo prikazal totalitarni sistem s Partijo na čelu, vendar gre v globljem smislu za prikaz totalitarnih sistemov nasploh.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s