Joe Abercrombie: Klic orožja

»Še sem živ.«

Zlasti v poletnih mesecih, ko večina uživa v težko zasluženih trenutkih prostosti, pisana beseda mnogim predstavlja  zvesto in nepogrešljivo spremljevalko. Beremo, da pobegnemo, se odklopimo, pozabimo, zaživimo. Knjige nam nudijo uteho ter preko zgodb in prigod našemu vsakdanu nastavijo zamazano ogledalo. Odsev zloščene površine pa premnogokrat zasije ravno tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Kot je za pričakovati od obljubljene fantazijske poslastice, strani te zajetne bukle polnijo razjarjeni barbari, modri magi, pogumni vitezi, oholi vplivneži in divji grdobci. Ne manjka magije, krvavih bojev, slikovitih opisov, skrivnostnih spletk in mračnega, trpkega humorja. A glavne zvezde predstave so nedvomno zelo raznovrstni glavni junaki, ki z vsako prebrano stranjo dobijo novo, bleščeče lesketavo dimenzijo.

Sand dan Glokta je nedvomno priskuten karakter. V človeški naravi je, da na vplivne člane Inkvizicije gleda z neprikritim gnusom, on pa je hujši od vseh. Poleg očitnih karakternih slabosti je namreč še pohabljen, hudo pohabljen, in kar je še huje, svoje hibe nosi vsem na ogled, zdi se, da z njimi celo postavlja. Ljudje se ga zaradi tega izogibajo na vse pretege. On pa se za njih ne zmeni. Preokupiran s svojo lastno bolečino se sprašuje le: » Zakaj to počnem? Zakaj?« Vendar Sand dan Glokta nikakor ni še eden izmed kripljev, pankrtov in polomljencev, ki so bralcem (in gledalcem) v zadnjem času na veliko kradli srca in to nikakor ni ljubezen na prvi pogled. Sand se ti prikrade tresoče, negotovo, opirajoč se na palico in s kruljavo levo nogo. Njegova zlovešča podoba namreč služi kot neutrudljiv opomin na temno plat človeškega obstoja in zaradi tega ga moraš ceniti.

Ni se namreč rodil kot kripljasta, brezzoba pokveka. V svojem času je bil cvet družbe. Ponosen mečevalec, bogat aristokrat, neskončno očarljiv in skoraj nečloveško pogumen je svojo mladostno objestnost in dozdevno nepremagljivost plačal z neskončno visoko ceno. Na vrhuncu slave je namreč želel biti vojni junak, a namesto salv so ga pričakali okovi in dvoletno mučenje v carskih ječah. Sand dan Glokta je umrl v zaporniški celici barbarskih Gurkov, Inkvizitor Glokta se je tam rodil a je le njegova brezzoba, pohabljena senca. Pogled na njegovo obličje je tako neznansko gnusen tistim, ki so v brezkončnih vojnah fiktivne Unije pozabili, kako je živeti v miru. Navajeni so trum vojakov, ki iz mestnih pristanov odhajajo gotovi smrti naproti in ostanejo pozabljeni zavoljo tistih redkih, ki se z bojnih poljan vrnejo ovenčani s slavo. Biti vojak in bojevnik pomeni biti junak. Razgreti mladci tako sanjano o slavi, hrabro pridobljeni na bojnih poljanah a pozabljajo, da v vojni in ljubezni, presenetljivo hitro, v pozabo utonejo vsa pravila in zapovedi. Ostane le surovo divjaštvo, krut boj za preživetje  in smrtno ječanje tistih, ki jih na svoji neskončni poti poteptajo kolesja političnih interesov.

Zajetno fantazijsko branje Klic orožja, ki ga je spisal Britanec Joe Abercrombie, je izšlo na vrhuncu poletja pri založbi Mladinska knjiga. In med tem, ko ljubitelji fantastike že skoraj naveličano pričakujemo izdajo šestega dela epske sage Pesem ledu in ognja, Klic orožja, prvi del trilogije Prvi zakon, predstavlja nadvse dobrodošel, hladen obkladek na poletno razgreto čelo.

 

Jerica Šemerl-Harmel

Foto: emka.si

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s