Ozimnica

Lou Andreas – Salomé (1861-1937)

Lou Andreas – Salomé je danes (pa še to zelo bežno) znana predvsem po vlogi, ki jo je imela v življenjih Nietzscheja, Rilkeja in Freuda. Salomè stoji na stičišču teh treh avtorjev, kjer se vozlajo in prepletajo njihove ideje. Deluje kot ogledalo, ki odseva življenje in delo vseh treh. Salomé je bila za svoj čas resnično moderna ženska. Prebila se je skozi družbene konvencije in se uveljavila v visoki družbi intelektualcev, kar je bilo za ženske v tistem času res skoraj nemogoče.

Francine Prose je Salomé vključila v svojo knjigo The Lives of Muses, Nine women and the Artists They Inspired (2002), kjer v zvezi s pojmom muza govori o ženskah, ki so bile inspiracija velikim genijem. Poudarja, da ne gre nujno za kemijo ali projekcijo umetnikovega ideala na specifično žensko/muzo. Gre za aspekte same muze, kvalitete, ki jih ima, da k sebi privlači moške. Sam naziv ‘muza’ zveni kot objektivizacija ženske, vendar Salomé je bila tovrstna vloga všeč. Sama namreč v vlogi muze ni ostala pasivna, ampak je inspiracija potekala vzajemno.

Nietzsche je v razpravi Schopenhauer kot vzgojitelj, opisal, kako mlada duša odkrije temeljni zakon svojega pravega sebstva tako, da gre skozi niz vzornikov, pod vplivom katerih je bila. Vsak vzornik deluje namreč kot spodbujanje proti sebi. Šele tako lahko človek izstopi iz sebe in se povzdigne na višino svojih zmožnosti, torej proti idealu nadčloveka. Resnično sebstvo najdemo namreč nad seboj, torej nad tistim, kar imamo za svoj jaz, in ne globoko v sebi. Nietzsche je bil samo eden izmed mnogih , ki ji je predstavljal takšnega vzornika. In ko ni mogla ničesar več dati niti sprejeti, je svoje samooblikovanje prenesla na drugega moškega. Najprej na Rilkeja in na koncu na Freuda, kjer se je dokončno samooblikovala kot ena izmed prvih psihoanalitičark. Od tu začne delati predvsem zase in njena opora drugemu postaja drugotnega, obstranskega pomena.

Salomé je znanje pomenilo največ, celo življenje je posvetila učenju. Nedvomno je zato izbirala moške, ki so čutili isto. Bila je močna individualistka in sploh ena izmed prvih vidnejših intelektualnih, emancipiranih žensk. Bila je izjemen um, polna strasti do znanja in brezobzirnosti do takratnih moralnih konvencij v falogocentristični družbi. Za časa njenega življenja so bila njena dela dobro poznana, kasneje pa je šla v pozabo in se začela le bledo pojavljati kot vplivna ženska v življenju omenjenih intelektualcev.

Salomé je verjela v potrebo po novih religijah, po novih bogovih, ki bi se rodili iz Erosa. Verjela je v ljubezen, ki se sešteje v nekaj večjega in bolj transcendentnega od vsote samih ljubimcev. Menila je, da je isti okus ali pa ideja, tisto, kar ljubimca potrdi v skupnem zanimanju, torej da jima je usojeno biti skupaj. Pritegovali so jo moški, kot sta bila Nietzsche in Rilke, saj sta svet videla na podobno vzvišen način kot ona.

Anaïs Nin je dejala, da Lou Andreas – Salomé obožuje predvsem zaradi svobode, ki jo je ustvarila in ki jo ženske danes zahtevamo. Ustvarila je samo sebe, in to v obdobju, skoraj nemogočem za uveljavitev žensk v družbi, sploh pa v samem okviru filozofije, ki je ženske takrat sploh niso smele študirati.

Salomé se je skoraj celo življenje preživljala izključno s pisanjem, kar je bilo za žensko v tistem času res izjemen dosežek. V svojem življenju je napisala več kot 20 knjig, od tega romanov, zbirk kratkih zgodb, esejev, psiholoških orisov, psihoanalitičnih del, literarnih kritik, razprav itd. Bila je ena izmed prvih žensk, ki se je uspešno uveljavila v krogu Freuda in sodelavcev, in sicer v zadnji, zreli fazi svojega ustvarjanja. Sama je dejala, da ji ni žal, da je Freuda odkrila tako pozno, šele pri 52 letih,  kvečjemu bi ji bilo žal zamuditi vse izkušnje, ki si jih je uspela nabrati do tega časa. Rilkeja je pomagala oblikovati v izjemno osebnost in neprimerljivega avtorja, Nietzscheja pa zlomila do te mere, da je napisal svoja najboljša dela. Predavatelj na zürichški univerzi, katero je Salomé obiskovala, Alois Biedermann, je dejal, da Salomé izžareva otroško čistost in integriteto značaja, istočasno pa precej neotroško, skoraj neženstveno usmerjenost svojih misli in neodvisnost volje.

Razvila je teorijo o človeških odnosih, ki jo je prakticirala in ki jo je močno povezovala z Rilkejem in njegovim pogledom na ljubezen, v kateri morata partnerja nujno ohranjati samoto: Aktivirano z Erosom, onkraj vseh tistih stvari, ki dve bitji vežejo osebno ali ustvarjalno, obstaja še en globlji odnos … Ekstaza, ki ju oba spremeni, ni obrnjena k njima samima, ampak proti tretjemu objektu njune vzajemne želje, ki ju dvigne iz velikih globin bitja v njun lastni pogled, tako rekoč v njuno skupno vizijo.

Ne zdi se niti malo čudno, da je Nietzscheja prevzela Saloméjina pesem Molitev življenju. Uglasbil jo je pod naslovom. Leta 1887, že po njunem razhodu, jo je zaupal Petru Gastu, ki jo je pod naslovom Hvalnica življenju, postavil za zbor. Del, ki je Nietzscheja najbolj pretresel, se glasi: »Zares, tako kakor prijatelja prijatelj, / te jaz, življenje, ti, uganka, ljubim /…/ Biti še tisočero let! Premišljevati! / Z obema svojima rokama me objemi: / In če mi svoje sreče več ne moreš dati / le daj, s tegobami zasuj me vsemi.« (Safranski, 2010: 204) In prav to je bilo bistvo Nietzschejevega in Saloméjinega pogleda na življenje. Človek mora biti odporen na trpljenje in življenje sprejemati takšno, kot je, s trdno voljo, da preseže samega sebe. Šele tam se namreč zares osmisli in doseže. In s tem tudi preseže. Ne obstaja namreč nikakrša metafizična instanca, človek mora živeti ‘tukaj in zdaj’, polno, kolikor se le da. Živeti torej filozofijo lastnega življenja.

Paul Reé je za Salomé rekel, da še nikoli ni srečal sogovornice, ki bi utegnila uganiti misel, še preden je ta formulirana do konca. Eden izmed njenih ljubimcev, Poul Bjerre, je rekel, da je imela ta dar, da je popolnoma stopila v misli moškega, ki ga je ljubila. Njena neznanska koncentracija je tako rekoč podpihala intelektualni ogenj njenega partnerja. Njena nenavadno močna volja je rada zmagovala nad moškimi. Dejal je, da je imel Nietzsche v svojem smislu prav, ko je rekel, da je bila zlobna ženska. Toda zlobna v goethejevskem smislu: zlo, ki proizvaja dobro. Kljub temu, da ga je zelo prizadela je priznaval, da mu je tudi veliko dala, saj so mu v pogovoru z njo postale jasne stvari, ki jih sam morda ne bi odkril. Kot katalizator je aktivirala njegove miselne procese. Čeprav je uničila življenja in zakone mnogih, je bila njena navzočnost vznemirljiva, saj je človek lahko začutil si iskro genija v njej. Njena navzočnost pa je spodbujala intelektualno in duševno rast človeka ob njej.

Tjaša

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s