” Ko se je zbudil, je bil dinozaver še vedno tam. “
Življenje je sestavljeno iz kratkih zgodb. Bežeči utrinki nanizani na negotovo verigo časa od daleč spominjajo na pisan niz biserov. Trenutke neizmerne, bleščeče radosti zamenjajo odlomki nepopisne žalosti, ki jim sledijo spet drugi in drugi, vsak od njih neponovljiv in enkraten. Te kratke
zgodbe, ki jih piše življenje pa se berejo podobno kot dnevniški zapisi, polni radosti, žalosti ter nepopisne čudi in Zgodbe, basni, utrinki niso prav nobena izjema.
Omenjena knjiga, ki je na vrhuncu poletja izšla pri Cankarjevi založbi, v okviru zbirke Moderni klasiki, predstavlja strnjen antološki pregled najzanimivejših pripovedk gvatemalskega velemojstra mikrozgodb Augusta Monterrosa. Ta prav posebna zbirka nam odstre intimen vpogled v avtorjev poseben in enkraten način iskanja lastne identitete. V Hondurasu rojen politični izgnanec Gvatemalske narodnosti, ki je dolga leta, vse do svoje smrti živel v Mehiki, svojo družbeno vlogo raziskuje na značilno humoren, ironičen način in z izrazito družbeno-kritičnim pristopom. Zbor enovrtičnic in daljših odsekov življenja avtorja in pisane druščine glavnih junakov, z naslovom Zgodbe, basni, utrinki, nas tako popelje na razburljivo, izredno zanimivo in neskončno humorno popotovanje po enkratnem življenju enega izmed nespornih velikanov latinske književnosti. Kronološko povzeta dela so tako polna nepozabnih in nemalokrat tudi povsem nepričakovanih likov ( od literarno nesmrtnih Borgesa in Rulfa pa do avtentičnih žab ) , ki vsak na svoj način odslikavajo avtorjevo neomajno moralno držo in njegov nedvomno edinstven, malce melanholičen pogled na svet.
S svojim nekoliko nenavadnim medijem mirozgodb se je gvatemalski pisatelj neizpodbitno zapisal v anale svetovne književnosti. Njegove pripovedke namreč kaj lahko postavimo ob bok noveli in romanu. Ne manjka jim namreč niti kančka neposrednosti, konsistentnosti in homogenosti, ki jo mnogi pripisujejo velikanom literarne umetnosti. V svoji iskreni jedrnatosti namreč ne potrebuje zvenečih sopomenk in dolgih opisov s tem pa bralcu neizogibno odstre magično igrišče lastne domišljije. Strani polne prečiščenih in neposrednih stavkov, zaznamovane s svojevrstno ironijo bralcu omogočijo skoraj nepoznano možnost ustvarjanja lastnih kontekstov. Ta edinstven zbor kratkih zgodb pa je, zanimivo, precej predhodil našo, s 140 znaki in prečiščeno vsebino obsedeno, družbo.
Jerica Šemerl-Harmel
Foto: emka.si, arhiv Kevd´r
KEVD'R 