Jaume Cabré in njegov veličastni Confiteor

»Pekel je vedno na preži, da se zaleze v kak kotiček duše.« (Cabré, 2017:351)

Jaume Cabré, filolog, pisatelj, pisec televizijskih scenarijev in teoretičnih razmišljanj o literaturi, trenutno velja za najbolj uspešnega katalonskega pisatelja. Z romanom Confiteor (Jo Confesso, 2011), ki je nastajal dolga leta, je dosegel mednarodno veljavo. Ta epski (pisemski) roman je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel proti koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi.

Roman se začne z resigniranim spoznanjem, da je zdaj šestdesetletni intelektualec Adrià Adrèvol, glavna oseba romana, za vse kar je storil prav in kar je storil narobe, odgovoren samo on in nihče drug. Prepričan je, da je bilo njegovo rojstvo v »tisti družini« zgolj naključje, nedopustna napaka, verovanj se je posluževal bežno, Bog pa je bil v njegovem življenju na različne načine vedno prisoten, čeprav v njem nikoli ni našel utehe. Odraščal je v hladni družinski sferi, lačen dejanj ljubezni, odmaknjen v svojo otroško domišljijo in navezan na dve figurici, ki skozi roman nekako odraščata skupaj z njim in počasi pridobivata moralni glas. Navkljub mladostniškemu uporništvu glavnega junaka, kaj kmalu postane jasno, da dednost in subtilno predane ideologije, niso zanemarljive v razvoju posameznika, slednje so prej neke vrste neizbežne usedline tradicije, ki pa posamezniku po eni strani pomaga, da se z nekom, ki je obstajal pred njim lahko vsaj delno poistoveti in s tem analizira svoja dejanja, kot to počne Adrià. Roman, prevprašuje naključja, ki so kriva za dogodke, vanje verjame bolj kot v usodo (značilen paradoks romana), je pa ne izključuje, že zaradi ravni po katerih teče zgodba in verovanj, ki jih prinaša. Podaja like, ki na ravni glavne, sedanje zgodbe rastejo in dobivajo svoj glas in tako postajajo specifični individualisti, zraven pa njihove možne zgodbe (zaradi naključja), ki pa vseeno tudi če bi delovali drugače, skoraj zagotovo ne bi bistveno spremenile toka zgodovine. Zlo namreč zori globoko, – tros potrebuje zelo rahel vetrc, da se odtrga – in zbirateljski predmet kot je violina, ki je skoraj po principu novele oporna točka za dogajanje, ga ne more zaustaviti, ne glede na to v katerih rokah pristane. Posameznike, na povsem osebnih ravneh, spodbuja predvsem v dejavno izvajanje skoraj vseh smrtnih grehov. Kolektivni duh časa je močnejši od duha posameznika (slej kot prej ga posrka vase), vzročno-posledično se namreč kmalu razkrije kruta resnica, da prav vsaka izmed oseb nosi svoj križ in hkrati še težji križ zgodovine. Ta križ, lahko rečemo tudi vest, je nekakšno opozorilo na izgubljeno človečnost, ki jo posamezniki želijo dobiti nazaj s pokoro (ki si jo naložijo tudi sami) in odpuščanjem. Glas vesti se močno oglaša tudi pri tistih (predvsem pri tistih!), ki pravega pomena vere nikoli niso osvojili, so pa hočejo ali nočejo del njene dolge tradicije. Vest, izum vere, je tiho opozorilo na njen slonokoščeni moralni steber, zgrajen s krvavimi členki, ki ga morajo častiti in spoštovati vsi razen tisti, ki so ga tako globoko usidrali v možgane in ga nazadnje sami zelo pompozno (ampak zgleda da premalo) izpridili. Najbolj amoralni v romanu so (po pričakovanjih) namreč tisti, ki morijo v imenu vere, za čisto kri in čisto dušo. Po čem se zgledovati, če pa sam zgled deluje proti sebi. Ta zgled po katerem se mnogi zgledujejo še danes je lažen, prirejen, so pa žal trosi leteli daleč, mite pa je težko izkoreniniti. Pojavlja se vprašanje resnične vere, ki je ne premore nihče od izpostavljenih oseb pa naj se še tako trudi očistiti svojo dušo s samostanskim življenjem (veliko oseb se zateka v to možnost odrešitve in pomiritve s samim seboj). Tukaj se spomnim na Lockovo Pismo o toleranci, ki s pozivom k toleranci med drugim močno obtožuje nasilno pokristjanjevanje, kar je ena izmed tem v romanu, ki (zlo)glasno prikazuje problematiko zla, govori pa tudi o tem, da Boga človek lahko najde samo globoko v sebi, to pa se našim junakom ne zgodi – posameznika ni mogoče preprosto prisiliti, naj bo veren, niti se v to ne more prisiliti sam. Teža odgovornosti za dejanja posameznikov tako pade konkretno na njih same, Bog jih je zapustil ali pa so oni zapustili njega (če so ga sploh kdaj našli).

V središče romana je kot rečeno postavljena violina, ki na koncu glavnemu junaku predstavlja tisto neznosno težo zgodovine, ki jo mora odvreči, da se odkupi za storjene grehe očeta in se pomiri s svojo ljubljeno, za katero je ukradena violina spomin na holokavst, ki je prizadel njeno in številne druge družine. Še en pomemben predmet, ki je ob estetski vrednosti violine skoraj banalen ima pa po drugi strani močnejšo čustveno vrednost, je umazan robček, ki je preživel holokavst. Pomemben se mi je zdel avtorjev detajl kje na koncu ta robček ostane, kot drobec za razvozlanje še ene skrivnosti in vzbujanje dvoma v resničnost ene izmed zgodb, ki seveda veže nase druge zgodbe.

Glavni junak piše to pismo (pričujočo zgodbo), ki ima konkretnega naslovnika, deluje kot nekakšno opravičilo, kot spoved za vse kar je storil, tudi samemu sebi.

Roman je pisan nelinearno v neprestani menjavi perspektive – prva oseba se meša s tretjo, ne govori zgolj glavni junak marveč spregovorijo tudi druge osebe, ki se tako mesene izrišejo pred oči bralca in se individualizirajo s svojim glasom v stranskih zgodbah. Slednje sproža dementno distanco in ponuja vrednotenje dogodkov iz različnih perspektiv. Roman je zgrajen po principu sočasnosti dogodkov, vsa zgodovina je napisana tako slikovito, da bralec dobi občutek, da se vse dogaja tukaj in zdaj (ne glede na konkretne časovne ločnice), dobe so mojstrsko prepletene, zgodovina se ponavlja in vse se povezuje z vsem. Kot pri jeziku, kjer je bilo že vse izrečeno in ima vsak označenec svojega označevalca, je bilo v zgodovini vse že enkrat storjeno, menjajo se samo tisti, ki izrekajo in tisti, ki aktivno delujejo, ker je pač prišel njihov čas ali pa se je iztekel.

Zanimivo je kako kljub zagrizenemu preučevanju zla, tisto kar glavnega junaka globoko dotolče niso grozodejstva zgodovine marveč ljubezen, saj je na trenutke paraliziran, zaradi občutja pristnih čustev (po tem naj bi se razlikoval od staršev). Takrat začne stagnirati, razumsko dejavnost zamenja povsem čustveni interval. Žal mu je, da ni opazil drobcev, ki bi ga po prstih vodile do tako skrivnostnega mozaika duše ljubljene, ki bi jo, ne glede na to, da to ni mogoče, želel zajeti v celoti, zato pa skuša zajeti sebe.

Confiteor je mojstrovina. Temu je tako, ker gre za kompleksno grajeno, večplastno, epsko zgodbo, ki je črpala globoko iz zgodovine in se je lotila vrednotiti resno, brez zadržkov, na svež način. Iz te neznosne teže zgodovine, iz te žive zatohlosti vrejo holokavst, inkvizicija, Francova diktatura, zlo, ki je tako predstavljivo, pa mu je kljub temu nemogoče najti njegov izvor ali ga razložiti. Iz njega vrejo tako ali drugače ranjeni posamezniki v postajanju, ki so nehote ali pa hote del zla (kot rablji, žrtve ali pa oboje), vre umetnost, ki pomirja neizprosno zgodovino, čeprav je del nje in hkrati ustvarja spomin na zgodovino (tako kot pričujoči roman), vre krvavi neuslišani krik: confiteor (a h komu?)! Roman se (ne) zaključi v popolno, neizbežno neskončnost.

Na koncu romana se vprašanji, ki sta se (vsaj meni) pojavili že med branjem, skristalizirata – kdo je sploh avtor romana? Možnih je več odgovorov. In koga zares nagovarja, ko pravi – tebi.

Tjaša Plazar

Advertisements

2 thoughts on “Jaume Cabré in njegov veličastni Confiteor

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s