Baudelaire in simbolizem

220px-Baudelaire_cropCharles Baudelaire je bil rojen v času romantike in zanimivo se je tudi sam imel za romantika, čeprav je njegova definicija tega obdobja že močno presegala njene okvire, pisal je namreč izrazito modernistično. Pri njegovi poetiki sicer lahko najdemo nekatere poznoromantične in dekadenčne elemente, tako da se ga ne da zreducirati zgolj na začetnika simbolizma, čigar predhodniki s prav tako že nakazujočimi elementi tega novega pisanja so bili: pesnik temne romantike G. de Nerval, Marceline Desbordes-Valmore, ki jo je Verlaine vključil v svoje »preklete pesnike«, A. Bertrand, po katerem se je Baudelaire zgledoval v svojih pesmih v prozi, Novalis, W. Blake z radikalno obliko mistike in seveda oziroma najprej Hölderlin in nenazadnje parnasovska šola, ki se je odvrnila od romantičnega kalupa umetniških idealov zgrajenih na individualizmu ter konfliktu med pesnikom in družbo, ki ga obdaja, poskrbela je za izginotje prvoosebnega lirskega subjekta in poudarjala objektiviziran pesniški jezik in raziskavo same forme. T. de Banville, ki ga je Baudelaire globoko cenil, je bil eden izmed vplivnejših predstavnikov parnasovske šole. Znotraj nje se je razvil tudi larpurlartizem, čigar najvidnejši predstavnik je bil Gautier, katerem je Baudelaire posvetil svoje Rože zla (1857), ki predstavljajo tudi uradni začetek simbolizma. Med parnasovci in nosilci nove poetike je prišlo do konflikta, ko je uredništvo parnasovske revije Le Parnasse Contemporain zavrnilo objavo Mallarméjevega Favnovega popoldneva in Verlaineovih pesmi.

Na Baudelairejevo kot tudi na Mallarméjevo poetiko je bistveno vplival Edgar Allan Poe, okoli katerega so simbolisti zgradili kar kult, s svojima esejema Filozofija kompozicije (1846) in Pesniško načelo (1848), kjer je zahteval povsem zavestne postopke pri pesnjenju namesto preveč senzibilne romantične intuicije in navdiha.

Ob bojih s samim seboj, za kar je bila zagotovo kriva tudi travma iz otroštva – prezgodnja očetova smrt in poroka matere z moškim, ki ga je sovražil – je prilegajoče se čutil še neznosni gnus nad družbo, ki ga je obdajala. Konkretno željo po begu iz tega sveta ponazarja naslov ene izmed njegovih pesmi v prozi: Anywhere out of this world.

Baudelaire je v svojem znamenitem sonetu Sorodnosti (Correspondences) posrečeno definiral kaj pravzaprav je simbol za simboliste. Ni zgolj jezikovni postopek marveč je celotna narava, je »gozd simbolov«. Narava je tempelj. Vsa bitja in vse stvari na svetu so simboli, ki kažejo drug na drugega in s tem ustvarjajo vesoljne korespondence – v smislu sozvočja. Simbol v simbolistični poeziji je čutno nazorna podoba, ki je ni mogoče zreducirati na enoznačni alegorični pomen. Za simbolizem so značilne tudi sinestezije, estetika grdega, prosti verz, močna metaforičnost, prazni ideal, glasba besed…

Ime Rože zla mu je predlagal prijatelj Hyppolite Babou, Baudelaire je vse življenje delal na njih. Prva izdaja je v kompozicijskem smislu najbolj zaokrožena, saj je poleg uvodne neoštevilčene pesmi Bralcu, obsegala natanko 100 pesmi, razdeljenih na pet ciklov, a ji umanjkajo nekatere najboljše Baudelairejeve pesmi, ki so v drugi in tretji izdaji. Na njegovo navezanost na izročilo romantike na primer kaže kasneje dodana pesem Albatros v prvem najbolj obsežnem ciklu Spleen in Ideal, ki govori predvsem o razpetosti med bolest in ideal.

Teme drugega, tretjega, četrtega in petega cikla so: hvalnica Zlu, kar nosi v sebi že naslov celotne zbirke, odpor zoper zlagane vrednote (Upor), omama (Vino) in nazadnje Smrt, kar je tudi naslov zadnjega cikla. V poznejših izdajah je zaporedje pesmi in ciklov drugačnih, dodane pa so na primer tudi Pariške slike, kjer se razkrije Baudelairejeva značilna inovacija upesnjevanja velemesta, ki pred njim ni bilo vredno (ker ni bil idiličen), da bi bilo opevano v poeziji. Baudelaire pa ponudi tudi drugačen pogled na ljubezen, ki se iz idilične večne ljubezenske sreče kot so jo skrajno čustveno opevali romantiki, prestavi v trenutek, kjer ne obstaja več ljubezen na prvi pogled marveč ljubezen na zadnji pogled.

Brezhibno kompozicijo Rož zla je pokvarila prepoved šestih pesmi z dekadenčnimi tematikami, nasilno in prepovedano ljubeznijo in slavljenje smrti, kar seveda ni bilo v skladu s takratnim vrednostnim sistemom. Te pesmi so: Dragulji, Leta, Tisti, ki je preveč vesela, Lesbos, Preklete ženske – Delfina in Hipolit in Metamorfoze vampirja. Precej nenavadno pa je, da prepoved ni zadela Satanovih litanij, kjer pod vprašaj postavi vrednote krščanstva in ponudi čaščenje opozicije boga, satana. Prepoved ni zadela niti pesmi Kajn in Abel, ki se konča z enakim negiranjem krščanstva – “Rod Kajnov, na nebesa skoči, / na zemljo vrzite Boga!” Na sodišču se je neuspešno skliceval na literarno tradicijo upesnjevanja zla iz romantike, neuspešno je bilo tudi njegovo zagovarjanje, da te pesmi ne proslavljajo zla marveč izražajo grozo pred ničem. Pesmi so bile priznane v zbirko šele leta 1949.

Za Baudelaireja je umetnost vse kar je umetno. Narave ga je groza, namesto nepravilne flore in favne hoče čiste strukture – kovino, kristale, dragulje, marmor, sovraži dan in poje himne noči. Malce je paradoksen, ko na nekem mestu morju govori, da ga sovraži spet na drugem pa ga obožuje. Verzi o morskih potovanjih ne izhajajo iz njegove osebne izkušnje marveč iz njegovega hrepenenja. Vse pesmi torej niso temačne. V Vabilo na potovanje izraža globoko željo po odhodu iz te stvarnosti v daljno idealizirano deželo. Lepota je pozitivno opredeljena. V Eksotičnem vonju vonj ženskih prsi na primer prikliče hrepenenje po daljnih deželah.

Baudelaire je Lepoto definiral z naslednjimi kategorijami: nedoločenost, skrivnostnost, kombinacija pozitivnega, svetlobe, in negativnega, žalosti. Kar je prej veljalo v romantiki za grdo in nesprejemljivo je sam obrnil v prid lastne svežine in inovativnosti, s tem pa povsem novo doživljanje stvari. Njegove ljubezenske pesmi so tako polne grotesknih, bizarnih in celo patoloških momentov, osupne in prinaša lepo grdost, s čimer se zoperstavi naivni banalnosti in navajenosti podob. Navkljub radikalnosti v podobah se v verzifikaciji še vedno drži tradicionalnosti, tako je večina pesmi v Rožah zla zgrajenih na ritmu aleksandrinca. Vseeno krši pravila zapovedane Boileaujeve klasične poetike.

Baudelaire ima velike zasluge za uveljavitev pesmi v prozi. Najbolj inovativna razsežnost njegovega jezika je podobje, ki temelji na bogati metaforičnosti in seveda na močni vlogi simbola.

Zanj in za vse simboliste je bila zelo pomembna medumetnostna korespondenca, saj so verjeli, da so si vse umetnosti sestre. Na njihovo odprtost do drugih umetnosti je bistveno vplival Wagner, ki je v svojih operah združeval različne umetnosti. Med korespondence pa sodi tudi sinestezija, beseda sposojena iz nevrologije, kjer označuje čutenje določenih zaznav z neustreznim čutom. Baudelaire je na poznejše simboliste močno vplival pri uporabi sinestezij.

Baudelaire je ključnega pomena, da si je poezija začela radikalneje utirati pot izven okvirov romantike. Dal je vzorec kako lepo je lahko grdo, kakšen neopredeljiv občutek ugodja lahko človek začuti iz nečesa obscenega, takrat nevrednega za upesnjevanje. Postavil je stebre templja v katerega se zatekamo še danes.

 

Tjaša Plazar

 

Opomba: Tekst je v večji meri vzet iz predavanj Borisa A. Novaka, ki je mojster na področju simbolizma.

 

 

Advertisements

One thought on “Baudelaire in simbolizem

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s