Andrej Medved: Muca – La Chatte

Muca1-cut
Primerna tudi za ljubitelje psov.

Mačke. Skrivnostna, elegantna bitja, za katera pravijo, da so zmožna hoditi po meji onostranstva, kadar jih ravno ne zamotijo mistični predmeti, kot so prazne kartonaste škatle in računalniške tipkovnice. Verjetno ne pretiravam, če trdim, da nobena druga žival v ljudeh ne vzbuja tolikšne obsedenosti kot ravno te male zverine, ki v svojih krempeljcih držijo nešteto srečnih človeških sužnjev. Terry Pratchett ne bi mogel povedati bolje: če bi mačke izgledale kot žabe, bi se zavedali, kakšne zlobne, okrutne male barabe so. Poleg tega so jih nekoč častili kot bogove in tega niso nikoli pozabile. Sama priznam, da nisem posebno velika ljubiteljica mačk, sem pa ljubiteljica Medveda – natančneje Andreja Medveda, pesnika z naravnost osupljivim opusom. Zato sem seveda morala vzeti v roke njegovo novo pesniško zbirko Muca – La Chatte, ki je nedavno izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Mačke so fascinirale in navdihnile mnoge literarne velikane. Edgar Allan Poe, Herman Hesse, Jean Paul Sartre, Jacques Derrida, Sylvia Plath, Ernest Hemmingway, Jorge Luis Borges in Charles Bukowski so le nekateri med njimi. Najbolj znana ljubiteljica mačk pri nas je seveda Svetlana Makarovič, v Kevd’ru pa smo že govorili tudi o Kajetanu Koviču in njegovih Pogovorih z mačko Moniko. Najbrž je malokomu znano, da med ljubitelje mačk spada celo Nikola Tesla, ki je prijateljstvo s svojim mogočnim mačkonom očarljivo opisal v svoji Zgodbi o otroštvu.

Eno izmed najlepših literarnih del, ki so jih navdihnile mačke, so nedvomno tudi Baudelairjeve Rože zla, ki v ciklu Spleen in ideal vsebujejo kar tri pesmi o teh skrivnostnih živalih. Med njimi je Maček (Le Chat), kar je moška oblika Muce (La Chatte) – naslova najnovejše knjige pesmi izpod peresa Andreja Medveda.

/…/ Uspava bol, ko je najhuje,
v njem prav vse ekstaze spe;
da dolg stavek nam pove,
sploh besed ne potrebuje. /…/
 
Glas je tvoj, muc, tajn ves poln,
čudni muc, serafsko bitje;
kakor v angelu svet zlit je
v tebi skladen in popoln! /…/ [1]

Če se za hip ustavimo ob vsebini zgornjih dveh kitic Baudelairjevega Le Chat, ne gre spregledati teme harmoničnosti, ki jo pesniku prinaša maček. Živalca, zvita v klobčič miru in popolnosti, s svojo spokojnostjo na moč spominja na Medvedovo Muco. Toda slednja poleg očitnega poklona Baudelairju v sebi skriva še mnogo več. Andrej Medved, ki je v svoj obsežen pesniški opus vdelal že neskončno vesolje svetov, v svoji knjigi pesmi z nami deli še (najmanj) enega – majhen, predoč svet, ki se zliva v njegovi ljubljenki.

/…/ Strmiš v moj pogled, slediš prav
vsaki moji kretnji, s steklenimi, prodornimi in črnimi očmi,

z dvema enakima rumenkastima
kroglicama v temnem čelu. In se za hip obrneš
vstran, da me poiščeš, znova, kot v gladkem, posrebrenem

ogledalu. Ujamem se
v tvojo držo in mehko, čisto dušo,
ki za trenutek ubeži pozornosti, s katero ti
posvečam ure in minute, v minevanju odsotnih gibov

in neizpolnjenih želja
po združevanju v nemem plesu.

Trenutki, ki si jih delita pesnik in njegova muca, se bodo dotaknili vsakega bralca, ki je bil kdaj zares povezan s svojim živalskim ljubljencem – pa naj bo ta mačji ali ne. Govorica telesa in dotiki, ki si jih izmenjavata pesnik in njegova žival, so zgovornejši, kot bi bile besede lahko kadarkoli. Njun medsebojni jezik je v svoji živalski neizkrivljenosti iskrenejši od tistega, ki bi ga mogel imeti človek s človekom. (P)ostaneta dve živali, ki se zlijeta v eno.

S črno liso čez oči me gledaš skoz rešetke na
balkonu… in vidiš to, kar vidim jaz v obrnjenem pogledu…

Pesnik in njegova mačka sta kot nekakšna zaljubljenca v milnem mehurčku srečne zamaknjenosti in popolne harmonije, ki se proti koncu knjige kruto razblini. Nenadoma smo vrženi v parajočo bolečino ob smrti pesnikove ljubljenke, in sama priznam, da se mi je ob branju odprla marsikatera stara rana. Je že tako, da so naše živali zaradi krajše življenjske dobe na boljšem od nas, saj jim je večinoma prihranjeno trpljenje ob izgubi ljubljenega bitja.

Poleg bogate žalosti, ki jo je Andrej Medved prelil v svojo knjigo pesmi, je v njej ovekovečil najbolj intimne in čarobne trenutke, ki jih je preživel s svojo ljubljenko – knjiga je obenem slovo in spomenik. Muca – La Chatte tako skupaj z Baudelairejevim Le Chat prede pesniško prejo, s katero si je vtkala pot med nesmrtne mačke.

Brina Jamnik

 

[1] Baudelaire, Charles. Rože zla. Prevedla Marija Javoršek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2005. – (Zbirka Bela krizantema) 88-89

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s